“Tropikalizacija” je tudi mentalni proces

Tri stara drevesa krasijo dvorišče pred mojo hišo. Nikoli niso sama. Čez zimo varujejo nekaj rumenoglavih kraljičkov, naših najmanjših ptic, ki v zimskih mesecih priletijo k nam iz zasneženih gozdov srednje Evrope. Pogosto se jim pridružijo radovedne in nadvse živahne velike sinice. Spomladi se med najvišjimi vejami naših ceder spreletavajo glasne srake in šoje, medtem ko si na nižjih vejah dvorijo pari turških grlic. Nočno skovikanje velikega skovika napove prihajajoče poletje, katerega ozadje je glasna pesem škržatov z njihovih vej.

Odhod iz hiše pospremi glasno oglašanje rumenonogih galebov z bližnjih streh. Ob poti najprej srečam v vrsti stoječe divje kostanje in mogočne platane. Ne morem mimo spomina na Makedonijo, na mogočna drevesa platan, ki uspevajo ob Vardarju, ali na pobočja nad Ohridskim jezerom, kjer divji kostanji rastejo na njihovem naravnem rastišču. Lepoto teh starodavnih dreves je človek že zdavnaj odkril in jih kot okras vrtov, parkov in ulic ponesel po vsej Evropi.

Nadaljujem pot pod krošnjami koprivovcev. To listopadno drevo s koprivam podobnimi listi in majhnimi, užitnimi plodovi je nekoč pri nas imelo podoben pomen, kot ga ima v celinskih predelih lipa. Koprivovci so krasili središča večine istrskih mest. V naravi jih srečamo skoraj povsod po Sredozemlju. Posebej pogosti so tam, kjer zimzeleni gozdovi prepustijo prostor listopadnim submediteranskim gozdovom.

Med nadaljevanjem poti me spremljajo pinije. Te sredozemske bore so že zdavnaj sadili v dolge vrste ob glavnih prometnicah, da bi hladili popotnike v vročih poletnih mesecih med počasno vožnjo proti cilju. Moj pogled tu in tam zmoti potapljajoči se ponirek ali lačni vranjek v morju. In že hitim naprej, mimo pobočij, poraslih s črnimi gabri, malimi jeseni in puhastimi hrasti, ki brez listov pričakujejo pomlad. Vmes se prikaže kakšno osamljeno lovorjevo drevo ali prezgodaj cvetoča južna šmarna detelja. Potujem mimo belih hiš, ki jih krasijo oleandri in ciprese. Čeprav nam vsem zelo domače, izvirajo ciprese iz goratih območij Krete. Že od nekdaj jih zaradi monumentalne oblike in vloge, ki jo imajo kot zaščita pred vetrom, sadijo po celotnem Sredozemlju. Pogosto jih povezujemo le s pokopališči, a so nepogrešljive v današnji podobi sredozemske krajine. Bližam se cilju. In po prvem krožišču se pojavijo. Palme, palme, palme, črni hrast, obrezan v nenavadno obliko, kakršnih nad Ospom ni, in naprej palme, palme, palme. Palme ob sodobni aveniji, palme ob morju, palme na mestnih ulicah. Očitno so tukaj nekomu všeč palme. In to ne kakršnakoli vrsta, temveč vrsta Washingtonia robusta, mehiška vrsta, za katero še nisem zasledil slovenskega imena. Tu pa tam jih prekine kakšen kanarski datljevec, a glavne zvezde so te ameriške velikanke. Ker so mi te rastline tujke, ki ne skrivajo nobene zgodbe, in ker si ne predstavljam ptičjega spreletavanja, skovikanja ali škržatove pesmi med njihovimi kilavimi listi, se vedno znova sprašujem: zakaj palme, zakaj toliko palm?

Palme sodijo med tropske rastline. V tropskih predelih sveta raste nekaj manj kot 3000 vrst palm. Vzrok za njihovo razširjenost tiči v tem, da imajo le en rastni vršiček, in če ta zaradi mraza propade, propade celotna rastlina. V Evropi imamo le dve avtohtoni vrsti, ki uspevata samo v najtoplejših predelih. To sta pritlikava žumara ali evropska palma, rastlina rastišč zimzelene vegetacije vzhodnega Sredozemlja, nam najbliže pa jo najdemo ob obalah Tirenskega morja v Italiji. Druga vrsta je kretski datljevec, endemična vrsta peščenih obal južne Krete. Edini dve okrasni vrsti, ki sta se pri nas dolgoročno izkazali kot prezimno trdni, sta prej opisana evropska palma in visoka žumara iz gorskih gozdov Himalaje. Zadnja je pri nas splošno razširjena okrasna vrsta palme, vendar je v primerjavi z novo prispelimi rastlinami prav pritlikava. Ker ponekod zahaja v naravne združbe, jo štejemo med invazivne vrste, ki s svojim širjenjem lahko ogrozijo avtohtono rastlinje.

In zakaj v naših parkih ne srečamo takšne palmove raznolikosti, kot jo poznamo na primer s splitske rive ali z monaških promenad? Zaradi severne lege in pogostega vdora hladnega severnega zraka je naša klima hladnejša kot v pravem Sredozemlju. Nižje povprečne zimske temperature in pogoste zmrzali vplivajo na rastje, ki uspeva pri nas. Mimogrede, verjetno vsakdo ve za pogoste pozebe oljk pri nas. V naravi prave zimzelene vegetacije pri nas skorajda ne srečamo. Rastline, ki so našemu podnebju hvaležne, so tukaj prisotne že stoletja. Mnoge so se tako udomačile, da predstavljajo del krajinske podobe naših krajev. Zakaj bi torej prinašali vrste, ki so biogeografsko in krajinsko popoln tujek v našem okolju, mnoge celo nevarne za avtohtone vrste in habitate? Poleg tega potrebujejo tudi ogromno dodatne, zahtevne nege, ki se dolgoročno verjetno nikoli ne izplača. Sajenje zahtevnih tropskih vrst v neustrezne klimate je potratno in netrajnostno. Pri načrtovanju zasaditve naših mest bi se bilo smiselno osredotočiti na tiste vrste, ki so pri nas in v naši okolici prisotne v naravi. Takšne vrste lahko prispevajo k biotski pestrosti urbanih okolij. Ne nazadnje so parki tudi učilnice, v katerih se lahko seznanimo z domačo floro in favno in s predstavniki flore drugih predelov sveta ter se na podlagi razlik in podobnosti med rastlinami, ki jih najlažje opazujemo ravno v parkih, učimo sistematike.

In da ne bi bil le ob palmah dovolj zamišljen, me ob poti presenetijo še druge novosti. Nastaja sodobna obmorska promenada. Tam, kjer sem še pred kakšnim letom v jesenskih mesecih opazoval modro cvetenje obmorske nebine, nalagajo kupe blata. Plitvo morje poglabljajo in vanj nasuvajo tone rečnega proda. Nekje v daljavi pa me straši misel o otoku sredi zaliva.

Skrb za biodiverziteto ni samo varovanje habitatov in vrst. Posredno jo varujemo tudi takrat, ko se o njej učimo. Neznanje in pomanjkanje občutka za tradicijo uničujeta biotsko pestrost in s tem kvaliteto naših življenj. Obdobje, ki ga preživljamo, bo verjetno dolgo veljalo za obdobje velikih kriz. Ena od kriz je tudi biodiverzitetna. Ta je večplastna. “Tropikalizacija” očitno ni samo okoljska posledica klimatskih sprememb, temveč tudi mentalni proces, katerega neposredna materialna posledica je med drugim želja po nasičeni obkroženosti s palmami, razkošnimi promenadami in kičastimi zabavišči, na račun vsega in vseh.

Sam nadaljujem svojo pot in opazujem, saj v okolju, kjer živim in ga hvaležno sprejemam kot zapuščino prednikov, vidim neprecenljivo bogastvo. Opazujem in se učim, da bi lahko tudi sam pustil nekaj dobrega tistim, ki pridejo za mano.

In ko končno prispem na svoje delovno mesto, zaskrbljeno pomislim: le kaj nam bo prinesel naslednji dopust?

PETER GLASNOVIĆ

Drevored platan

Palme ob sodobni aveniji, palme ob morju, palme na koprskih ulicah.