Tržačani bodo v nedeljo in ponedeljek volili - Roberto ali Roberto?
Tržačani se lahko veselijo tokratnih volitev. V nedeljo in ponedeljek bodo namreč izbirali med desetimi županskimi kandidati in 22 listami. Izbira je široka, a zlasti zaradi kakovosti ponudbe si upamo zapisati, da bi se Trstu lahko godilo mnogo slabše.
Že res, da v mestu moteče mrgoli kandidatov, ki ti ob vsakem koraku delijo letake in podobice z obrabljenimi in puhlimi slogani, toda vse to sprejmeš, če pomisliš, kakšna bi bila lahko alternativa.
Recimo. Milančani, Neapeljčani, Torinčani in Bolonjčani, ki bodo ravno tako obnovili mestne svete, so skozi vso volilno kampanjo morali poslušati ogljušljiv odmev državne politike. Shodov dozdajšnje milanske županje Letizie Moratti se je na primer večkrat udeležil tudi italijanski premier. Na njih ni govoril o perečih težavah italijanske severne prestolnice, ampak o “komunističnih sodnikih” in preteči zaroti zoper njega. Volitve v Milanu so zato bolj kot ne še eno glasovanje za Silvia Berlusconija ali proti njemu, zaradi česar sočustvujemo z Milančani, ki bi si želeli pristnih lokalnih volitev z debatami o kolesarskih stezah in klopcah v parkih.
Tudi Torinčani niso na boljšem. Desna sredina je v boj poslala brezimnega zelenca, kar pomeni, da ima levosredinski kandidat Piero Fassino na stežaj odprta vrata do zmage. Torino bo zato dobil župana, ki se je dvajset let naprezal v rimskih oblastnih sobanah, zdaj pa naj bi se čez noč prelevil v poznavalca urbanističnih težav piemontske prestolnice.
Na srečo Tržačanov pa hrušč in beda italijanske državne politike vsaj zaenkrat nista dosegla njihovega mesta. Tudi pod Svetim Justom bi lahko bobnelo topništvo strankarskih državnih vodstev, ki mnogokje županske volitve izrabljajo za potrebe državne politike (Berlusconi) ali za nameščanje pregorelih veljakov na novo delovno mesto (Fassino). A bralci 7. vala so se lahko prepričali, da je Trst ušel tem nevarnostim.
Intervjuja z glavnima županskima kandidatoma, ki smo ju objavili v prejšnjih tednih, sta pokazala, da sta Roberto Antonione in Roberto Cosolini uglajena in najbrž tudi kompetentna županska kandidata. Slovenci v Trstu se ob tem lahko veselijo, da sta jim oba - čeprav zaenkrat le deklarativno - naklonjena.
Tržačani bodo naslednika Roberta Dipiazze zanesljivo izbrali šele v drugem krogu. Zanimivo bo spremljati, ali bosta v drugem dejanju volilne kampanje Antonione in Cosolini vendarle glasneje povedala, kaj ju razlikuje. Doslej sta se gentlemansko otepala neposrednega napadanja. V pogovoru za Primorske novice Cosolini sploh ni omenil protikandidata, Antonione pa je o svojem tekmecu dejal, da je navsezadnje njegov prijatelj.
Oba bi sodelovala s koprskim pristaniščem. Za staro tržaško luko ponujata podobni rešitvi. Oba sta se veselila julijskega srečanja treh predsednikov. Oba iz previdnosti ne obljubljata, da bo čez noč železniška povezava s Trstom boljša. Kaj ju torej loči, če ne to, da je Antonioneju všeč Eric Clapton, Cosoliniju pa Bruce Springsteen?
Čas, da se izjasnita, imata do konca maja, ko bo drugi krog. V prvem krogu pa imajo Tržačani - tudi Slovenci - možnost, da glasujejo za liste in še za druge županske kandidate. Teh je osem in nekateri bi si glede na izvirnost svojih predlogov zaslužili mesto v občinskem svetu. Če bi se konec koncev izkazalo, da med Robertoma ni bistvenih razlik, bi v demokraciji vselej koristno opozicijo vodili vsaj tile outsiderji.
Sposobni Roberto na županskem položaju in domiselni ljudje v opoziciji bi tvorili dobro kombinacijo. In ker je ta tudi zelo verjetna, lahko trdimo, da se Tržačani smejo veseliti teh volitev. Toda učinkoviti občinski svet žal še zdaleč ni vse, kar potrebuje gospodarsko in kulturno zakrčeni Trst. Volitve z dobrimi kandidati in brez vmešavanja strankinih vodstev so le prvi korak.
PETER VERČ
