Tujke so jeziku dobrodošle, a premnoge so odveč

To Terenčevo načelo je veljalo zmerom tudi v jeziku, ko se je odločal, ali naj besedo tujega izvora sprejme ali se ji ogne. Naj se nagne bolj na levo stran k domačemu ali bolj na desno k tujemu? Naj stopa le po srednji smeri, kjer tudi tujke, če jih ni preveč, zvene domače, ker se sčasoma jeziku dobro prilagodijo?

O tem mi večkrat kdo od vas zapiše zaskrbljeno vprašanje, drage bralke in bralci, a največkrat se jezite na množično uporabljane poulične, bifejske tuje izraze, ki prodirajo tudi v govore na radiu in televiziji, trkajo na vrata knjižnega jezika in prosijo za vstop. Takole mi je zapisala Tina iz Ljubljane:

“Spoštovani profesor, ki med redkimi zapišete kaj pohvalnega o našem premalo cenjenem jeziku in ga branite. Vsak politik se hoče zriniti čim bliže do volilcev in jih prepričati, da jim je prijatelj in dela v njihovo korist. To je lepo in prav. A ni lepo in prav, ker se jim želi prikupiti tudi s tem, da uporablja poulične izraze. Tako zmanjšuje vrednost knjižnemu jeziku in vnaša vanj smeti. Namesto da bi poslušalce dvignil za stopnico više, sam prestopi na stopnico niže. Celo predsednika države sem slišala, kako je mlade šolarje ogovarjal s ful, okej in kul. Kaj porečete o tem?”

Na tujke moramo pogledati nekoliko širše, ker če se razjezimo le na ful, okej in kul, bo še zmerom vse ostalo ful, okej in kul, slovenščino pa bomo še naprej smetili, ne je bogatili. Naš jezik se je v vseh obdobjih svojega razvoja po pameti »globaliziral«, se pravi, je pogledal onstran meje domačije in se učil od sosedov. Od njih smo si izposojali orodja in pridelke, proizvode in rastline, živali in vse drugo, kar je bilo koristnega za dom. Ker je človek po naravi len in se mu ne da ob vsaki uri mučiti možganov ter vse nove izdelke krstiti z domačimi imeni, smo si od sosedov dostikrat vzeli tudi ime za izposojen predmet.

Na zahodu smo si izposojali besede od Furlanov, Italijanov in Francozov, na jugu od Hrvatov, Srbov in prek njih od Turkov, na severu od Nemcev, Čehov in na vzhodu od Madžarov ter predvsem od Rusov. Jemali smo si tudi od drugih narodov, bolj oddaljenih, a kulturnih, od mrtvih Egipčanov, Grkov in Rimljanov, od Arabcev in od Judov s svetim pismom. Izposojali po pameti po malem, redkokdaj pa kaj vrnili. Poleg krasa (nem. Karst, it. carso), slivovke (nem. Sliwowitz) in terana skoraj nič ali le kaj malega, ker smo majhni po številu, a v življenju velikih velja samo, kar je veliko. To je naravno in nam zaradi tega ni potrebno pestovati žalosti.

Kaj vse smo si izposodili? Seznam bi bil predolg, zato ga skrajšajmo na nekaj najbolj vidnih zgledov:

> Pri starih sredozemskih ljudstvih smo se obogatili s kulturnimi besedami, kot jim rečemo strokovno. Take so: breskev (lat. persica), čaj, kava (arabska), limona, pomaranča, lev (lat. leo), vino (lat. vinum), Gadafijeva kamela, sobota (ta je judovska), binkošti (iz grščine), filozofija, avtomobil, poezija, helikopter, motor.

> Marsikaj smo poimenovali kar po kakem tujem kraju ali osebi: vinar po Dunaju, ki se mu pravilno reče Wien; biblijo po feničanskem pristanišču Biblos, od koder so si Grki uvažali egiptovski papirus, papir; giljotino za obglavljanje obsojencev po zdravniku Guillotinu; nikotin po Nicotu, ker je sredi 16. stoletja iz Lizbone na pariški dvor poslal tobak.

> Še največ smo sprejemali od Germanov, ker smo bili z njimi dolgo v kulturno-gospodarskih stikih, pa na bojni nogi tudi. Iz nemščine smo jemali toliko, da je bilo germanizmov že preveč ter smo se jih začeli braniti in jih preganjali. Vendar brez cerkve (nemško Kirche), brez cesarja (ki mu Nemci po rimskem Cezarju rečejo Kaiser) in brez kneza (nemško Kuning) nismo mogli shajati. Pa brez šipe, barve, fare, fige, kajže, hiše in krompirja tudi ne. Še zmerom pa preganjamo popačenke, kot so fovš, glih, žleht, žiher, fajn, fleten, fejst in druge, ki v njih še zmerom čutimo mozoljaste vsiljivke.

> Od Romanov smo privzeli nekaj manj. Njihovi so: fant, denar, fužina, makaroni, šola, tabla, škatla in še račun, radič. Te besede se ne zdijo nič nevarne in jih ne preganjamo tako kot germanizme pisker, flaša, šajba ali šraufenciger.

> Le poredko pa preganjamo katero izposojenk od Slovanov, ki smo jih največ dobili v času ilirizma in narodne prebuje v 19. stoletju ter v državi Jugoslaviji v letih 1918-1991. Ne preganjamo na primer: iz stare cerkvene slovanščine izposojenih izrazov prestol, stolp in vestnik; iz srbohrvaščine značaj, bolest, član, diven, javen, smatrati; iz ruščine izrazov čin, proizvod in strast; iz češčine pa pivo, važen, zvok, vojak, pozor, tovarna, godba, stroj.

> Res malo pa smo vzeli iz madžarščine (gazda, kučma, lopov) in turščine (bedak, budalo, juriš, šotor, tabor, žep).

Tako se je naš jezik bogatil z besedami, ki so jih prinašale romanizacija, germanizacija, katolizacija, slovanizacija. In kako je danes, ko se uveljavlja še globalizacija, z njo pa anglizacija?

Hudo ni to, da si izposojamo, hudo je, kadar z odvečnimi tujimi besedami izpodrivamo uveljavljene in lepe domačinke. Najbolj hudo pa je, ko tujke niso prilagojene našemu jeziku, se ne dajo sklanjati in ni iz njih mogoče narediti pridevnika itd. A pustimo to vprašanje za kdaj drugič. Lepo vas pozdravljam, drage bralke in bralci. Pošljite mi še kako vprašanje.

JOŽE HOČEVAR