Turisti prvi podajo roko beguncem
Tretji največji grški otok Lesbos v tem času ni le sanjski otok ornitologov, turistov, ljubiteljev grške tradicije in neokrnjene narave, ampak je vstopna točka v “obljubljeno” Evropo za tisoče beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana in Pakistana, ki dnevno nezakonito iz Turčije prihajajo na severno obalo otoka. Od tod se njihova pot nadaljuje proti Atenam in nato v osrčje stare celine.
MOLYVOS, MYTILINI > “Hvala, hvala, ničesar ne potrebujem. Že tako ste naredili dovolj,” mi s tresočim glasom hiti razlagati Sirka, ki je v soboto zgodaj popoldne skupaj z mladoletnima sinom in hčerko stopila na tla otoka Lesbos. Premočena družina, ker je tik pred obalo skočila s čolna v morje in priplavala do obale, s strahom v očeh pregleduje svoje osebne stvari, ki so se ob tem zmočile. S svojimi brisačami jih ogrnem ter jim podarim dve čepici, saj jih čaka še dolga pot po žgočem soncu. Čim prej si želijo priti v Nemčijo.
Čoln pri čolnu, jopič na jopiču
Kupi rešilnih jopičev za otroke in odrasle ter številni preluknjani črni gumijasti čolni, ki se razprostirajo po celotni severni obali Lesbosa med krajema Eftalou in Skala Sykamineas, je prvo, na kar naletimo, ko se približujemo območju na otoku, kamor že nekaj mesecev vsak dan neutrudno prihajajo begunci z vojnih žarišč v Siriji ter drugih okoliških držav Bližnjega vzhoda. Ta pogled nikogar ne pusti ravnodušnega. Najbolj prizadene prav turiste, ki si radovedno ogledujejo stanje na otoku in nato hitijo v trgovino po vodo in druge potrebščine, ki jih nato delijo beguncem.
Turisti so poleg aktivistov, ki na Lesbos prihajajo iz različnih evropskih držav, edini, ki na obali sprejmejo begunce, ki upajo na boljšo prihodnost v Evropi. Mednje se dnevno pomeša tudi peščica novinarjev, fotografov in snemalcev. Za razliko od norveških novinarjev, ki so dogajanje spremljali v spremstvu varnostnikov, so se ostali predstavniki sedme sile brez oklevanja prelevili tudi v prostovoljce in pomagali po svojih najboljših močeh, dokler se kdo ni umaknil v ozadje in tiho zajokal. “Enostavno se zlomiš, saj je strašljiv predvsem pogled na te otroške obraze in misel na način, kako so sploh dobili mesto na enem izmed teh čolnov,” nam zaupa italijanski prostovoljec, ki s trojico enako mislečih žensk iz srednje Evrope na makadamski poti proti kraju Eftalou vsakemu od beguncev poda pollitrsko plastenko vode. “To je najmanj, kar lahko naredim, saj križem rok ne morem stati,” doda.
Dobro informirani in povezani
Študentka iz Sirije se nasmejano približa. Ravno je izstopila iz čolna. Zanima jo, kje čaka avtobus, na katerega bi se lahko s prijatelji vkrcala. “Bom lahko v Atenah vzela letalo do Nemčije?” še vpraša 25-letna študentka, ki bi rada v Nemčiji, ki je njena ciljna država, dokončala študij in se zaposlila. Pod nos nam pomoli svoj potni list, a njen prijatelj ga nima. Podobno kot veliko drugih moških, ki pred fotografski objektiv pošiljajo predvsem ženske in otroke. A teh ni veliko. Med pribežniki je največ fizično dobro pripravljenih mladih moških. Oblikujejo se v skupine po deset in skupaj nadaljujejo pot. Strumno korakajo.
Zdi se, da ima vsak čoln, ki prispe na otok, svojega vodjo, za katerega se “delo” konča, ko vsi iz čolna stopijo na trdna tla. Tu nekateri nepremično obstanejo, drugi se usedejo ali uležejo. Ženske jočejo, otroci obmolknejo. Nekateri bruhajo ali poljubljajo tla in se zahvaljujejo Alahu. Drugi se objemajo, poljubljajo, fotografirajo ali govorijo po telefonu. Hitro postane jasno, da so med seboj dobro organizirani in povezani, saj so obveščeni o vseh nadaljnjih postopkih, ki jih čakajo na poti proti boljši prihodnosti. Nočejo ostati v Grčiji, čeprav se ji zahvaljujejo za možnost prehoda, in vsi v en glas hočejo v Nemčijo, na Norveško ali Švedsko.
Za seboj puščajo na tone smeti
Vodo, ki jo ponujajo prostovoljci, navadno vzamejo vsi in se hvaležno nasmehnejo ali zahvalijo po angleško ali grško. Vsi niso lačni, zato nekateri hrano tudi odklonijo. Z dvema hruškama razveselim deklico in dečka iz Sirije, ki takoj ugrizneta vanju. Nato prihitita mlajša moška, ki v rokah držita zajeten šop zelenih in vijoličastih evrskih bankovcev. Sprašujeta, ali imamo kakšno odvečno plastično vrečko, kamor bi spravila dokumente in denar. Ko jima izročim vrečko iz trgovine, denar hitro pospravita, se poslovita in vzameta pot pod noge.
Večino moških namreč čaka po prihodu na Lesbos pešačenje ob glavni cesti, ki vodi iz Molyvosa na severu v kraj Kalloni sredi otoka ali ob vzhodni obali do glavnega mesta Mytilini na jugovzhodu. Ženske, otroke in moške v slabšem zdravstvenem stanju v zbirni center v kraju Kalloni ter v glavno mesto, kjer jih identificirajo, odpeljejo z avtobusi. Za njimi ob poti ostajajo na tone smeti, predvsem plastenk in oblačil.
Po neuradnih podatkih naj bi v Turčiji na vstop v Evropo preko katerega izmed grških otokov čakalo še približno tri milijone ljudi. Zaradi bojazni, da bi določene evropske države zaprle svoje meje, je v Turčiji nedavno zavladal nemir. V zadnjem tednu je tako na Lesbos prispelo okoli 50 čolnov več kot običajno. Grški uradniki zato pospešeno urejajo potrebne dokumente zanje. Ocenjujejo, da je v poletnih mesecih v Grčijo preko Lesbosa vstopilo med 1000 in 7000 migrantov dnevno.
Kdo služi z begunci?
Ko se ozremo nazaj na morje, je tik pred obalo Lesbosa nov motorni čoln. Prejšnjega je privlekla manjša ribiška ladja, ki se je takoj po “oddaji” čolna oddaljila. Tokrat hiti skakati iz čolna približno 40 migrantov, četudi jih v normalnih razmerah tovrstni gumenjak sprejme le pol manj. Za krmilom sta bila dva moška v škornjih, ki sta nato ob pomoči dveh žensk čoln delno privlekla na obalo ter ga z nožem preluknjala.
Ko se jim približamo in vprašamo, zakaj to počnejo, ko pa bi lahko čoln vrnili v Turčijo, da bi z njim pripeljali novo skupino ljudi, se le skrivnostno nasmehnejo in razložijo, da bi jih v nasprotnem primeru grške oblasti vrnile turškim. Nato hitro izvlečejo še leseno dno čolna ter motor in vse skupaj naložijo na manjše terensko vozilo in se odpeljejo. V tem nek moški na obali s fluorescentnim rešilnim jopičem maha proti tretjemu čolnu, ki prihaja ...
Ne razumemo, katere oblasti bi begunce vrnile v domovino, saj na obali ni nikogar razen evropskih prostovoljcev, aktivistov in novinarjev. Policistov ni na spregled, prav tako ne vojakov. Mlad policijski par medtem raje uživa zasluženo popoldansko “siesto” in ob sončnem zahodu snema “selfije” v slikoviti ribiški vasici Skala Sykamineas. Tudi prebivalci Lesbosa so do begunske krize že zdavnaj postali ravnodušni.
Mesto v mestu
V kraju Eftalou, do koder mora večina beguncev pripešačiti po nekajkilometrski makadamski poti, nekaterim pa prevoz ponudijo tudi turisti in aktivisti, francoski zdravnik nudi prvo pomoč. “Največ je takih, ki imajo manjše rane ali odrgnine. Te jim oskrbimo, obenem jih potolažimo, če so zaskrbljeni, in jih usmerimo proti zbirnim centrom,” je povedal. Drugi prostovoljec, ki že več let živi na otoku, migrantom ponuja pijačo za rehidracijo. Nemške aktivistke pa v tem času predvsem ženskam in otrokom delijo čista oblačila in plenice.
Čolni dnevno prihajajo na severno obalo Lesbosa do približno 16. ure. Begunci nato hitijo dalje, da bi ujeli linijski trajekt, ki iz glavnega mesta vsak dan ob 20. uri odpelje proti Atenam. Ko prispejo v Mytilini, razočarani ugotovijo, da bodo na otoku preživeli še kakšen dan ali dva, saj so vozovnice za trajekt do konca tega tedna že razprodane. Namestijo se v pristanišču ali v okolici, med preostalimi tisočerimi somišljeniki, kjer si postavijo šotore. Iščejo tekočo vodo, da bi se lahko oprhali. Tvorijo mesto v mestu in si čas krajšajo na najrazličnejše načine, a niso nevarni za okolico. Ob 20. uri nemočno zrejo v trajekt, ki zapusti pristanišče.
Besedilo in foto:
ANA CUKIJATI
