Umetnostne zgodovinarke o stanju galerijskih institucij in umetnosti v kriznih časih
O lanskoletni umetniški beri, položaju primorskih galerijskih institucij ter sprejemanju najsodobnejše novomedijske ustvarjalnosti smo se pogovarjali s tremi umetnostnimi zgodovinarkami: direktorico ajdovske Pilonove galerije dr. Irene Mislej, kustosinjo Obalnih galerij in vodjo tamkajšnjega razstavnega projekta Novi ateljeji Majdo Božeglav Japelj in direktorico novogoriškega Kulturnega doma terkustosinjo tamkajšnje Mestne galerije Pavlo Jarc.
> Katero umetniško delo oziroma razstavni dogodek je zaznamoval vaš pogled v lanskem letu?
Irene Mislej: “Ob koncu leta je bila predstavljena javnosti velika donacija del Vladimirja Makuca, na razstavi v Goriškem muzeju je na ogled grafika in kiparstvo, sledili bosta še dve razstavi in sicer risbe in slike. Dogodek je vsega spoštovanja vreden, ker gre za premišljeno in zelo dobro pripravljeno akcijo, kjer je poglavitno vlogo igral sam imetnik. Zbirka se bo pridružila monografskim postavitvam, ki jih je na Slovenskem največ prav na Primorskem (Pilon, Mušič, Černigoj, Spacal ...). Še nekaj zanimivih in pomembnih donacij je bilo v letu 2010: Valentin Oman je že leto pred tem izročil svoja dela Obalnim galerijam, v Pilonovi galeriji pa smo leto 2010 začeli z imenitno sliko Zorana Mušiča, ki jo je darovala gospa Rener iz Gorice, nadaljevali smo z zbirko kolegice Laure Safred iz Trsta, ki zrcali delovanje umetnikov na obeh straneh slovensko-italijanske meje in zaključili s skupino del Lojzeta Spazzapana, ki nam jo je podarila slikarjeva hčerka. Tako v kriznih trenutkih, ko so odkupi zelo redki, naše zbirke obogatijo sami umetniki in zbiratelji, ki s tem omogočajo še bolj poglobljeno raziskovalno delo in popestrijo ponudbo vrhunskih likovnih del občinstvu.”
Majda Božeglav Japelj: “Pravzaprav ugotavljam, da je bilo razstavnih dogodkov več. Če se namerno izognem izpostavljanju nekaterih iz lastne produkcije, nedvomno sodi mednje razstava udeležencev natečaja za nagrado švicarskega sklada Vordemberge-Gildewart - namenjena je mladim ustvarjalcem do 35 let - v ljubljanski Mestni galeriji. Eden od treh dobitnikov nagrad je bil namreč primorski umetnik Marco Juratovec, njegovo nagrajeno delo pa je bilo pred časom prvič predstavljeno prav v koprski galeriji Meduza, v sklopu razstavnega projekta Novi ateljeji, ki ga v Obalnih galerijah namenjamo mladim ustvarjalcem. Z zanimanjem sem spremljala tudi mobilni razstavni projekt Umetnost v kovčku kuratorja Vasje Nagyja, ki je pokazal dinamično alternativo institucionalni likovni dejavnosti. Seveda je bilo leto 2010 v znamenju sedaj že tradicionalne šeste edicije U3 …”
Pavla Jarc: “Težko bi izpostavila eno samo umetniško delo, glede na to, da sem bila tudi v letu 2010 obkrožena s številnimi različnimi umetninami. Vsaka me je po svoje nagovarjala in ponujala razmislek o pomenu in vlogi umetnosti danes. Od razstavnih dogodkov pa bi gotovo izpostavila donacijo Vladimirja Makuca, ki je Goriški poklonil neprecenljivi del svojega bogatega opusa. Res veliko dejanje velikega umetnika.”
> Kako bi ocenili sobivanje primorske likovne produkcije in galerijske oziroma razstavne dejavnosti? Imajo ustvarjalci dovolj možnosti za predstavitev? Je morda kakšen medij zapostavljen?
Irene Mislej: “Prostorska stiska je vseskozi prisotna, veliko je prošenj za razstavljanje, ki jih pri nas ne moremo sprejeti. Zato se pojavlja vedno več razstav v prostorih, ki nimajo statusa galerije in tako so umetniki prikrajšani, saj gre običajno za gole prostore, brez strokovnih služb, ki naj bi obravnavale umetnika in njegova dela, brez skrbi za dokumentacijo in podobnega ...”
Majda Božeglav Japelj: “Omenjeno sobivanje doživljam kot dinamično soočanje različnih pogledov. Z zornega kota kustosinje, ki deluje v javni ustanovi, mislim, da je kar nekaj programskih okvirov Obalnih galerij Piran, v katere se lahko umešča sodobna likovna produkcija tega prostora. Redno predstavljamo retrospektive primorskih umetnikov, kakršna je bila lani, denimo, Mire Ličen-Krmpotić. Kot medinstitucionalni projekt Mestne galerije Nova Gorica in Obalnih galerij Piran se intenzivno pripravlja retrospektiva pokojnega kiparja Zmaga Posege (1959-2009). Zelo pogoste so realizacije manjših, stroškovno nezahtevnih osebnih razstav, ki nastajajo na pobudo samih avtorjev. Tudi skozi cikel Novih ateljejev se beleži kakovostna in medijsko izjemno raznolika ustvarjalnost mladih Primorcev, ki so se v svojem nadaljnjem delovanju tudi že mednarodno potrdili - BridA, Marco Juratovec, Tilen Žbona, Mateja Benedetti in drugi.”
Pavla Jarc: “Če se omejim na Mestno galerijo Nova Gorica, kjer delujem, lahko ocenim, da v razstavnem konceptu galerije vseskozi veliko pozornosti namenjamo tudi vrednotenju avtorjev, ki izhajajo iz goriškega in širšega primorskega prostora. S tem želimo izpostaviti lastno umetnostno zgodovino prostora in pokazati pomemben prispevek goriške oziroma primorske ustvarjalnosti k celostnemu mozaiku sodobne slovenske vizualne umetnosti.”
> Kakšno podobo ustvarjalnosti je ponudil U3? Katera vprašanja menite, da ta hip najbolj zanimajo slovenske umetnike?
Irene Mislej: “Misliti mi je dalo predvsem dejstvo, o medsebojnem sobivanju izjemno različnih estetik in likovnih usmeritev. Zelo raznolika likovna ustvarjalnost, ki brez raziskovanja v množici intelektualnih pobud ni več mogoča ... Etična vprašanja so včasih veliko pomembnejša od zgolj likovnih efektov, iz tega vidika so likovni ustvarjalci danes zelo široki in posegajo na področja globoke analize družbenih problemov.”
Majda Božeglav Japelj: “Razstava trienala sodobne slovenske umetnosti, kjer njeno zasnovo 'demokratično' prepustimo tujemu selektorju oziroma kuratorju - tokrat se je v tej vlogi znašel Anglež Charles Esche - je tako kot vedno prinesla osvežujoč zunanji pogled na trenutna iskanja v sodobni slovenski umetnosti. V nasprotju s prevladujočimi negativnimi komentarji, kar pa je nenazadnje pogosto usoda velikih manifestacij, je bila zame zanimiva. Še zlasti, ker je z vzpostavljanjem historičnih vzporednic, ob delih mladih avtorjev so se namreč pojavljali predstavniki slovenskega realizma, analitično posegla v raziskovanje slovenske umetnosti na temo realizma in realnega, kot interesno sfero velikega števila sodobnih umetnikov. Na več nivojih je vzpostavila platformo za polemično razpravo o zastavljenem konceptu in o aktualni umetniški praksi pri nas. In, nenazadnje, izvirna in duhovita se mi zdi tudi zasnova kataloga. Publikacija v obliki pojmovnika je vsebinsko razširila gesla sodelujočih umetnikov tudi na tiste, ki niso bili neposredno vključeni na razstavo.”
Pavla Jarc: “Lanskoletna razstava U3 v ljubljanski Moderni galeriji je predstavila pogled od zunaj na aktualno slovensko umetniško produkcijo, kar je vsekakor dobro, saj je gostujoči kurator - priznani britanski kustos Charles Esche, neobremenjeno in neoziraje se na preferiranje določenih umetnikov znotraj slovenskega umetniškega sistema, izbral umetnike, katerih dela so po njegovem prepričanju dosegla določene kriterije in sodila v koncept njegove teme: Ideja za življenje. Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji. Seveda se lahko s tem pogledom strinjamo ali pa ne. Vsekakor pa smo na Goriškem lahko zelo ponosni, saj sta 'naše barve' na U3 zastopali Anja Medved s Spovednico za tihotapce in umetniška skupina BridA s projektom Nanoplotter.”
>Je na področju razstavne dejavnosti oziroma likovne produkcije občutiti gospodarsko krizo? Kje in kako se odraža?
Irene Mislej: “Seveda se odraža, že tako ali tako skromna sponzorska podpora - predvsem zaradi pomanjkanja tovrstnih izkušenj s strani podjetnikov - se v teh časih skoraj povsem izgubi. Javna sredstva pa so tudi zelo omejena, in se celo manjšajo iz leta v leto. Vedno več pomembnih razstav tako ostane brez ustreznega kataloga, odkupov umetniških del pa si tudi skorajda ne moremo več privoščiti.”
Majda Božeglav Japelj: “V knjigi nemškega avtorja Holgerja Liebsa z naslovom Die Kunst, das Geld und die Krise so uvodoma opisani primeri post-kriznih znanstveno-fantastičnih scenarijev, ko, na primer, ruski tajkun z mitraljezom uniči delo angleškega umetnika Damiena Hirsta, ki ga je kupil leta 2008, ker ga ne uspe ponovno prodati, ali da je kitajska vlada po seriji samomorov obubožanih umetnikov prepovedala svobodni trg umetnin. Po drugi strani pa nekateri tuji strokovnjaki na podlagi rezultatov lanskoletnih umetniških sejmov zagotavljajo, da v teh kriznih časih trg umetnin sodobne likovne produkcije pod vrednostjo 35.000 evrov ni posebno ogrožen. No, to so primeri iz velikega sveta, a kolikor mi je znano, je tudi dinamika 'slovenskega umetniškega trga' vidno usahnila. Seveda gospodarsko recesijo občutimo neposredno tako tisti, ki kljub finančno okleščenemu stroškovniku skušamo slediti in predstavljati sodobno likovno produkcijo, kot sami umetniki. Na primer: razstava hrvaškega umetnika Nemanje Cvijanovića, ki smo ga načrtovali za letos, bo prestavljena, ker se mora avtor za realizacijo svojega večplastnega projekta načrtno posvetiti iskanju produkcijskih sredstev.”
Pavla Jarc: “Likovna umetnost nikakor ni imuna na finančno in gospodarsko krizo, v kateri se je znašla tudi naša država. To se kaže predvsem v upadu sponzorskih oziroma donatorskih sredstev. Sicer pa se je umetnost vselej znala prilagajati razpoložljivim finančnim sredstvom, saj bi v nasprotnem primeru težko preživela.”
> Kako se na Primorskem godi novomedijskim umetnostim in mladim avtorjem? Kje vidite priložnosti oziroma možnosti za razvoj?
Irene Mislej: “Bojim se, da je razvoj le v rokah ustvarjalcev - vedno bolj postaja odvisen od njihove iznajdljivosti; institucije se pa borimo za obstoj. Svojevrsten paradoks je slišati politike na veliko govoriti o visokih tehnologijah, obenem pa doživljamo hudo neznanje in neobčutljivost za visoke oblike kulture.”
Majda Božeglav Japelj: “Morda novomedijska scena ni tako razgibana, kot jo imamo priložnost spremljati po drugih večjih slovenskih mestih, kot so Maribor, Ljubljana ali Celje, kar seveda ne izključuje posameznikov, ki ji pripadajo. Vendar posledično tudi nima ciljne publike, ki bi sledila njenemu razvoju. Zato se dogaja, da predstavitev mednarodne razstave mladih video umetnikov, v katero so vključeni tudi primorski avtorji, kot je bil lanskoletni projekt So Fresh, na otvoritev ne pritegne več kot deset obiskovalcev. Po vsej verjetnosti bi bilo potrebno posvetiti več pozornosti iskanju in vzgoji profila potencialnih ljubiteljev te zvrsti. Ta podvig je uspel sosednjemu Tržiču. Tamkajšnja, geografsko sicer povsem obrobna, galerija sodobne umetnosti je pod vodstvom Andrea Bruciatija, s sistematičnim predstavljanjem domače in mednarodne video umetnosti, v nekaj letih postala v Italiji referenčen center za tovrstno produkcijo. Nedvomno bi tudi povezovanje javnih galerijskih ustanov in neinstitucionalne kulture, ki jo na področju kulturnega managementa opredeljuje odprtost, prilagodljivost in dinamika, vzpostavilo programsko in finančno različne ponudbe za spodbujanje razširjenih praks sodobne umetnosti.”
Pavla Jarc: “Primorska in ožje Goriška ima festival novomedijske umetnosti Pixxelpoint, ki se vse bolj pozicionira in uveljavlja ne samo v slovenskem temveč tudi širšem mednarodnem prostoru. Pixxelpoint se že več kot desetletje odziva na hitre spremembe v sodobni umetnosti in predstavlja ključna dogajanja na polju novejše medijske tehnologije, raznolike, nenehno razvijajoče in spreminjajoče se umetniške prakse, spodbuja komunikacijo in kritičen diskurz na področju intermedijskih umetnosti, ki že same po sebi delujejo globalno in nam vedno znova odpirajo nove poglede, nove (virtualne) svetove. In tak festival je lahko priložnost in hkrati izziv tudi za domače umetnike.”
> Je čas krize bolj naklonjen angažirani umetnosti ali jo v takih trenutkih le prej opazimo?
Irene Mislej: “Oboje, po eni strani umetniki ne morejo mimo perečih vprašanj celotne družbe, po drugi pa smo ljudje vedno bolj občutljivi za vrednote, ki jih pogrešamo. Po drugi strani sta globalizacija in digitalizacija slehernemu človeku približala kar veliko količino vizualnih podob in sporočil, tako, da jim je likovno sporočilo lažje razumljivo.”
Majda Božeglav Japelj: “Sodobna vizualna umetnost ima danes za pritegovanje pozornosti na razpolago neverjetne možnosti in sredstva izražanja, zato še nikoli ni bila tako intenzivno prisotna v naši vsakdanjosti.”
Pavla Jarc: “Angažirana umetnost je ne oziraje se na krizni čas danes postala pomemben segment družbene prakse, zmožna je kritičnega vrednotenja določenih problemov, sistemov in pozicij v družbi. Še več, angažirani umetniki želijo prestopati iz 'čiste' umetniške sfere v bit družbe ter s svojimi deli reflektirati stanje duha v družbi, opozarjati na probleme in nesmisle današnjega časa, ustvariti neko platformo za vznik drugačnih oblik mišljenja in se tako odzivati na okolje, v katerem živimo.”
> Kje vidite moč likovne umetnosti v tukajšnjem prostoru in času?
Irene Mislej: “Podoba je izjemno močno sredstvo, gre čez vse meje, nagovarja občinstvo na planetarni ravni. Umetnost, ki temelji na resnici in se ne ozira le na zunanjo skladnost, je tudi učinkovito orožje proti poneumljanju.”
Majda Božeglav Japelj: “V ohranjanju privlačnosti za širok krog ljubiteljev, ki ji bodo sledili pri raziskovanju vedno novih, tudi mejnih, ustvarjalnih izkušenj.”
Pavla Jarc: “Naš priznani slikar Miha Maleš je nekoč zapisal, da je 'umetnost nekaj najlepšega in najčistejšega v našem življenju. Če nam je notranje blizu, nas osreči, osreči zato, ker raste in živi z nami.' Takšno moč in poslanstvo ima nedvomno tudi likovna umetnost.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
