Upor proti politiki, služabnici kapitala, se je začel v Španiji.

Na ulice so šli tudi v Zaragozi, Valencii, Sevilli, Cordobi, Alicanteju, Granadi in mnogih drugih španskih mestih. Svetovni mediji množicam, ki v protestih ponekod vztrajajo tudi po minulih nedeljskih volitvah, ne namenjajo prav veliko prostora. V skopih agencijskih vesteh beremo, da gre za demonstracije proti brezposelnosti in vladni varčevalni politiki. Tako je videti na prvi pogled, a ost protestnikov še zdaleč ne drsi le po povrhnjici debele kože posledic napačnih odločitev. Neizprosno kaže v vzroke. V politiko. Politika je namreč roko, s katero bi morala odpirati prostor humanemu sobivanju, ponudila kapitalu. Denarju, dobičku in ekonomski moči.

“Ne, ne predstavljate nas!” se je bočil napis z enega od transparentov na Puerta del Sol. Protesti v Španiji niso po naključju vzniknili prav v času pred tamkajšnjimi lokalnimi volitvami. Pobuda ogorčenih in ponižanih Democracia real ya (Dejanska demokracija - zdaj) je z virtualnih spletnih socialnih omrežij pljusknila v realnost in mobilizirala množice v času, ko naj bi bili žarometi usmerjeni na nove in stare kandidate za politične stolčke. Tisti, ki so v teh dneh na trgih in ulicah španskih mest, med levo in desno politično opcijo ne vidijo razlik. Ne verjamejo, da bodo volitve, ki so se izkazale kot zgodovinski polom španskih socialistov in zdaj dajejo prostor konservativni Ljudski stranki, kaj spremenile.

Kajti, kot so jasno zapisali v manifestu gibanja, jih politiki - ljudje, ki naj bi bili njihovi zastopniki, ne slišijo: “Zaradi socialnih in ekonomskih razmer v družbi smo zaskrbljeni in jezni. Skorumpirani politiki, poslovneži in bankirji nas puščajo brez upanja, brez glasu ... Poslanstvo politikov je prenašati glas ljudstva do institucij, delovati v dobro širše skupnosti, ne pa bogateti in napredovati na naše stroške ter sodelovati z diktatom centrov ekonomske moči.” Besedilo, ki ga je v slabih dveh tednih podpisalo več kot 500 španskih nevladnih organizacij, se nadaljuje z ugotovitvijo, da je voljo in namen aktualnega sistema mogoče prepoznati le v enem prizadevanju - akumulaciji kapitala in dobička. “Sla po dobičku in moči vzpostavlja neenakost, socialno nepravičnost, kar pa vodi k nasilju. Slednje odločno zavračamo.”

Kdo so ljudje, ki čutijo in dojemajo družbo, v kateri živijo tako, kot so zapisali? Z vseh vetrov so: nekateri se imajo za napredne, drugi zase pravijo, da so konservativni. Med njimi so verujoči in agnostiki, politično opredeljeni in apolitični. “Povsem običajni ljudje smo. Takšni kot vi: vsak dan vstanemo, odhajamo na delo, študij, imamo družine in prijatelje. Prizadevamo si, da bi s svojim delom pripomogli k razvoju boljše in pravičnejše družbe.”

Na tej točki pa se zatakne. Kako si lahko aktiven državljan in soustvarjalec družbe, če nimaš dela? Več kot dvajset odstotkov Špancev je namreč brezposelnih. Med mladimi do 25. leta pa jih je brez dela več kot 44 odstotkov. Gesla, ki so jih izpisali na transparente, povedo vse: “S SVOJO DIPLOMO VAM LAHKO OČISTIM AVTO” in “IMAM POGODBO O ZAPOSLITVI, KI JE VREDNA TOLIKO, KOT SMETI”sta le dve od mnogih.

Mladi, oblečeni v rumene majice potiskane z napisom BREZ STANOVANJA, BREZ DELA, BREZ POKOJNINE - IN BREZ STRAHU, pravzaprav ne zahtevajo veliko. Zahtevajo temeljne reči. Želijo živeti v družbi, ki bo svoj razvoj gradila na enakih možnostih dostopa do dela, zdravstva, izobraževanja, solidarnosti, svobodi. Mirno in brez nasilja zahtevajo demokracijo v izvornem pomenu besede - torej vladavino ljudstva. Utopija? Morda se očem, ki ne dvignejo pogleda od drevesa, da bi uspele uzreti gozd, res zdi tako. Morda je res mogoče zaspati ob varajočem občutku, da je Španija daleč. Morda ...

Protesti po španskih mestih dajejo vtis, da je najbolj brana knjiga v Španiji ta hip Indignez vous! (v slovenščini je pri založbi Sanje izšla v prevodu Agate Tomažič z naslovom Dvignite se!) danes 93-letnega Stéphaneja Hessela. Veteran francoskega odporniškega gibanja, soavtor Splošne deklaracije o človekovih pravicah in soustanovitelj Russellovega sodišča želi v drobni knjižici nagovarjati zlasti mlade. In kaj jim sporoča? Naj se razjezijo. Naj se dvignejo. Med drugim povzema misli, ki jih je s tovariši iz Narodnega sveta odpora zapisal 15. marca 1941. Menili in verjeli so, da je naloga vseh sooblikovati družbo, na katero bodo ponosni. In to ni družba, ki bi izganjala ilegalne priseljence, prav tako ne družba, v kateri prejemki iz socialne blagajne niso samoumevni. In ne družba, v kateri so pokojnine znanstvena fantastika ... Hessel pravi, da moramo iskati rešitve. Z odgovorom “saj ni mogoče ničesar storiti,” ki se na jezik prikrade v hipu, se ne smemo zadovoljiti. Kajti past, v katero se tako ujamemo, se ne razklene. Imenuje se brezbrižnost: “Kdor se obnaša tako, zanika eno od poglavitnih in nepogrešljivih človeških lastnosti: sposobnost razjeziti se in se nato tudi vplesti.”

Njegovo sporočilo vsem, ki bodo oblikovali 21. stoletje, je kratko in jasno: “Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.”

Predvčerajšnjim je odmev dogajanj na španskih ulicah in trgih dosegel Grčijo. 10.000 ljudi je protestiralo v Atenah, pol manj v Solunu, veliko pa se jih je zbralo tudi na Kreti, Peloponezu … Demonstranti v Madridu so med drugim nosili tudi transparente z napisi Psst, Grčija spi. Grki so jim odgovorili: “Zbudili smo se.”

Mi? Zdi se, da smo zazibani. Zazrti v misel, da se kralj Matjaž pač mora zbuditi. Enkrat nekoč. Do takrat pa bomo verjetno, tako, kot nam poje Oto, dneve in tedne in leta stali na postaji. In čakali na vlak, ki prihaja ... Morda pa še nismo dovolj brez pravic, da bi se spomnili na svoje dostojanstvo.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Andrea Comas