Upor tržaške desnice

Zveni nenavadno, a je resnično. Berlusconi je predsedniku dežele Furlanije-Julijske Renzu Tondu menda prišepnil, da naj bi bil najustreznejši naslednik sedanjega tržaškega župana Roberta Dipiazze nek drugi Roberto, Roberto Antonione, letnik 1953, državni podsekretar v dveh prejšnjih Berlusconijevih vladah, zdaj poslanec Ljudstva svobode.

Čeprav se je Antonione rodil v Novari (Piemont) je svoje prve politične korake naredil prav v Furlaniji-Julijski krajini. Kot kandidat najprej Liste za Trst in kasneje stranke Naprej Italija je bil leta 1993 izvoljen v deželni svet, leta 1998 postal predsednik deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine, tri leta kasneje pa je bil kot kandidat Doma svoboščin v goriškem okrožju izvoljen v italijanski senat. Antonione torej ni politični anonimnež, še zlasti ne v Furlaniji-Julijski krajini. Zaradi ugleda, ki ga ima tudi v krogih zmerne desnice in v politični sredini, bi lahko bil dober kandidat desnice na spomladanskih lokalnih volitvah v Trstu. Tako je verjetno razmišljal Berlusconi, ko ga je menda omenil kot svojega kandidata v tekmi za tržaškega župana in naslednika Roberta Dipiazze.

A v Trstu se s tem ne strinjajo, čeprav ga je predlagal sam veliki vodja Silvio. Tržaška desnica je v italijanskem merilu nekaj posebnega, vedno je bila bolj radikalna kot drugje, nevrotična, izrazito lokalistična, občutljiva na svojo posebnost in samostojnost. Tudi zelo zaprta, zaradi česar je Trst zaprto, nezaupljivo mesto. “O kandidatu za tržaškega župana se mora odločiti lokalno okolje,” so sklenili na tržaški pokrajinski koordinaciji Ljudstva svobode. “Kandidature se morajo roditi na teritoriju,” je izjavil deželni koordinator Berlusconijeve stranke v Furlaniji-Julijski krajini Isidoro Gottardo.

Kdo vse je v ozadju tega upora lokalne desnice, je težko izluščiti, vsekakor pa na dogajanje mečeta svoji dolgi senci dva še kako vplivna politika: senator Ljudstva svobode iz Trsta Giulio Camber in tržaški poslanec Roberto Menia. O slednjem se je v zadnjih mesecih veliko pisalo, saj je bil eden od protagonistov razkola v italijanski desnici. Menia velja za enega najzvestejših privržencev predsednika poslanske zbornice in nekdanjega liderja Nacionalnega zavezništva Gianfranca Finija. Kljub pomislekom je Finiju zvesto sledil, ko se je ta povezal z Berlusconijem in stranko Nacionalnega zavezništva raztopil v novi politični tvorbi Ljudstva svobode. Finiju je sledil tudi tedaj, ko se je z Berlusconijem sprl in ustanovil novo desničarsko gibanje Futuro e Libertà (Prihodnost in svoboda). Zaradi tega je Menia odstopil tudi z mesta podsekretarja v sedanji Berlusconijevi vladi.

Razkol v Ljudstvu svobode in nastanek nove politične skupine pod vodstvom Gianfranca Finija močno vpliva tudi na lokalne, tržaške razmere. Kroničnim lokalnim razprtijam v tržaški desnici se je pridružila še Finijeva shizma, kar je dodatno zapletlo iskanje enotne politične linije in izbiro skupnega kandidata desnice za spomladanske občinske volitve. Roberto Menia bi imel velike možnosti za izvolitev na stolček tržaškega župana, če bi ga podprla vsa desnica. A ga verjetno ne bo, saj je po odhodu iz Ljudstva svobode ostal dokaj osamljen tudi v lokalnem merilu. Zapustili so ga skoraj vsi stari soborci iz nekdanjega Nacionalnega zavezništva. Sergio Dressi, na primer, ki zdaj v stranki Ljudstva svobode cilja na visoko mesto namestnika deželnega koordinatorja stranke, torej na mesto, ki ga je do nedavnega zasedal prav Menia.

Tudi odnosi s Severno ligo niso najboljši, saj je verjetno prav pretesno paktiranje med Berlusconijem in secesionistom Umbertom Bossijem pripeljalo do Finijevega upora in odhoda. V Trstu, kjer je desnica še zmeraj zelo okužena s skrajnim nacionalizmom, so odnosi med Ljudstvom svobode in Severno ligo verjetno še slabši. Nekaj časa je bila med možnimi kandidati desnice za tržaško županjo tudi deželna odbornica Severne lige Federica Seganti, a se o njej skoraj ne govori več.

Zakaj tolikšna pozornost do iskanja naslednika Roberta Dipiazze na desnici? Zato, ker nam ne more biti vseeno, kdo bo novi tržaški župan, saj bo v marsičem vplival tudi na odnose med Italijo in Slovenijo, vsaj v lokalnem, obmejnem merilu. Predvsem pa bo od njegove politike odvisno, kako bodo živeli Slovenci na Tržaškem. Bo torej Trst še naprej ždel v svojem nostalgičnem, avtističnem nacionalizmu, ali pa se bo končno odprl do svojega širšega zaledja. Trst je v svojem bistvu še zmeraj pretežno desničarsko mesto, pa čeprav ga je kar nekaj let vodil tudi tako odprt in kozmopolitski človek, kot je Riccardo Illy. Ampak italijanska levica je danes v izjemno hudi krizi identitete, veliko hujši, kot je trenutna kriza italijanske desnice. ROBERT ŠKRLJ

Zaveznika: Roberto Menia in Gianfranco FiniDavorin Krizmancic