Upornik z razlogi iz Benečije
Predsednik republike Danilo Türk je pred kratkim odlikoval Zdravka Likarja iz Kobarida z redom za zasluge. “Za izjemno delo na področju naravne, kulturne in zgodovinske dediščine, za delo med Slovenci v Benečiji ter za zasluge pri ohranjanju vezi z zamejskimi Slovenci,” je zapisano v uvodu obrazložitve k priznanju. Svoje delo je Likar opravljal v številnih vlogah, od leta 1995 je načelnik tolminske upravne enote.
>Kaj od naštetega v obrazložitvi postavljate na prvo mesto?
“Benečijo, brez konkurence. Vse omenjeno mi je zelo pri srcu, svoje delo opravljam z veseljem, toda slovenska Benečija je na prvem mestu. Tam so naši ljudje še vedno prepuščeni sami sebi, in to me boli. Tudi Slovenija se nanje spomni le redko.”
>Ob tem danes pomislimo, denimo, na dvojezično šolo v Špetru, edino v Videmski pokrajini s slovenskim jezikom...
“Pred kratkim sem prejel pismo prijatelja Igorja Tula, ki mi je opisal razmere. Otroci v vrtcu, osnovni in srednji šoli, raztepeni na treh koncih, morajo v vrsti čakati pred vrati stranišč, šola zbira denar za avtobusne prevoze, letno za to potrebujejo več kot sto tisoč evrov, in podobno. S tem sem seznanil urad za Slovence po svetu in slovenski generalni konzulat v Trstu. Predvsem na konzulatu so težavam nemudoma prisluhnili, in ob tem moram omeniti prizadevnost konzulke Bojane Cipot. Zadnji čas je, da obljubljeni denar iz Rima pride v Špeter. Medtem se dogaja tudi kaj spodbudnega. V Naborjetu snujejo trijezično šolo z italijanščino, nemščino in slovenščino. Zgled ji je kar štirijezična ustanova v Svečah na Koroškem, sicer evropski projekt, ki ponuja še furlanščino.”
> Kako razumete vse tisto, kar se dogaja v Reziji, zavračanje slovenščine in slovenstva?
“To je skregano z zdravo pametjo. Rezijanščina je dokazano slovenski dialekt, sicer bolj arhaičen, ker ni imel fizičnega stika z drugimi. Rezijani so kozmopoliti, s svojimi brusi so prekrižarili svet od dobršnega dela Evrope do Bližnjega vzhoda. Zato za zavračanjem slovenstva lahko stojijo le politični cilji. Probleme delajo tisti, ki živijo drugod po Italiji in se v Rezijo vračajo le na obisk. Še se bojijo, da jim bo Rezijo vzela Slovenija, in to je primer, kako v glavah nekaterih meje še vedno ostajajo.”
>Mimo katerih imen v Benečiji ne morete?
“Veliko jih je, a če že moram seznam skrčiti, so tu Pasquale Gujon, Viljem Černo in Luigia Negro. Pri pokojnem Gujonu sem občudoval njegove stvarnost, poštenost, modrost, trmo ... Ljudi, ki so zatajili svoje poreklo, jezik in kulturo, je pomiloval. Potem ko je fašizem prepovedal maševanje v slovenščini, si je to on upal nadaljevati. Dolgoletni prijatelj Viljem Černo se trudi narediti Benečijo ponosno na ghandijevski način. Stike s sogovorniki tke prefinjeno, navezal jih je z vsemi oblastmi - političnimi, kulturnimi, verskimi. Luigia Negro, ženska sodobnega časa, je neomajna borka za uveljavitev Rezijanov in zato strelovod za vse nacionalizme in šovinizme v Reziji. Ne morem še mimo Rudija Bartalotha iz Kanalske doline in številnih prijateljev v Terskih in Nadiških dolinah.”
>Že 41 let se dobivate v Kobaridu.
“Zadnjih 30 let sem tudi organizator teh srečanj. Iz bolj vljudnostnih so se razvila v pristno prijateljstvo kulturnikov, športnikov, planincev ... Da, tudi ženijo se mladi med sabo.”
>Kobarid gre čez meje tudi s svojim muzejem prve svetovne vojne. Pripisujejo vam vlogo njegovega očeta?
“Ideja se je porodila v neprespani noči. Zaradi nekih zdravstvenih težav nisem mogel spati, zato sem moral o nečem razmišljati. In sem zasnoval projekt za Kobariški muzej. Zjutraj je nastopil prvi dan mojega dela na mestu sekretarja za občo upravo na Občini Tolmin. Bili smo 1. avgusta 1989. Prvo, kar sem naredil, je bilo to, da sem ljudem, od katerih sem pričakoval razumevanje, poslal vabilo na sestanek z datumom 10. avgust. 'Kobarid si zasluži muzej,' sem jim med drugim sporočil. Pritegnilo mi je kakšnih deset somišljenikov, med temi župnik Franc Rupnik, ki je povezoval slovenske, beneške in furlanske župnike, pa slikar Miloš Volarič in prijatelj Vojko Hobič. Konec novembra tistega leta smo se lotili dela, in enajst mesecev kasneje je Kobarid dobil muzej. Toliko časa smo potrebovali, da smo obnovili celotno hišo in postavili zbirko.”
> So strokovni opazovalci verjeli, da bo kaj iz tega, saj ste se dela lotili vendarle bolj ljubiteljski zbiralci?
“Veliko strokovne pomoči sta nam dajala Goriški muzej in novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Gmotno pa podjetja; zbrali smo kar 700.000 takratnih nemških mark. Posebej moram omeniti razumevanje novogoriškega Hita s takratnim direktorjem Danilom Kovačičem.”
> In Kobarid je dobil imeniten muzej ...”
“Že leta 1992 je muzej dobil najvišje slovensko, Valvasorjevo priznanje, leto kasneje pa je bil proglašen za evropski muzej leta. V obrazložitvi je bilo takrat zapisano, da je kobariški edini vojni muzej, v katerem ni niti trohice poveličevanja zmagovalcev in omalovaževanja poražencev, v njem ni najti šovinizma in nacionalizma. Posvečen je malemu človeku, vojaku, in ne postavlja na piedestal generalov.”
>Kasneje ste iz muzeja napeljali traso Poti miru.
“To je muzej na prostem z nepremično dediščino vojne, ki je vklesana v naše gore: pokopališča, jarki, kaverne, cerkvice in kapelice, poljske bolnice, utrdbe ... od Loga do Mengor. Predsednika Slovenije in Italije sta nam obljubila podporo obeh držav pri nadaljevanju poti do Devina.
Ob tem pripravljamo popis na vojaških pokopališčih pokopanih vojakov, pri čemer si pomagamo z arhivi na Dunaju in v Budimpešti. Že 22 tisoč padlih ima imena in priimke s podatki o vsakem posebej. Delo bomo nadaljevali na Čepovanskem, Banjški planoti, Goriškem in na Krasu. Prav ganljivo je gledati potomca padlega vojaka, ki v seznamu najde ime svojega prednika, in temu primerno nam je hvaležen. Posebej to velja za ljudi iz vzhodne Evrope, ki se po dolgem obdobju molka začenjajo zavedati skupne zgodovine v evropskem prostoru. Za spomenike svojim vojakom so tako poskrbeli Romuni pri Braniku, Slovaki pri Tolminu, Bosanci v Logu pod Mangartom in še kdo.”
> Gradnja Poti miru je bilo delo v naravi. Preveč bi bilo naštevati vse vaše zasluge tudi pri gradnji planinskih koč in zavetišč v Posočju in pri podobnih projektih. Pravo bitko za naravo pa ste vodili proti načrtovani gradnji hidroelektrarne Kobarid. Kako ste jo izbojevali?
“Leta 1978 sem bil imenovan za načelnika skupnih služb občine Tolmin. Predsednik izvršnega sveta je bil Lucijan Rejec, ki je vanj poleg mene povabil še Mladena Berginca in Žarka Mlekuža. Naslednje leto je prineslo veliko preizkušnjo. Ponovno se je razvnela ognjevita razprava o gradnji hidroelektrarne Kobarid, tokrat še bolj ostra in brezobzirna, kot je bila tista v začetku sedemdesetih let. Moja pisarna na Občini je bila sedež 'upornikov', ki smo nasprotovali gradnji hidroelektrarne. Pošiljali smo številna pisma, peticije, spomenice. Poleg legalnih smo morali uporabljati tudi ilegalne, če ne 'diverzantske' metode dela. Ponoči smo po soški dolini izvajali napisne akcije. V slovenski javnosti je posebej odmeval velik napis v Srpenici 'Smrt morilcem Soče'. Zaradi vsega tistega početja smo bili nekateri pod velikim pritiskom, zasliševali so nas in nam grozili celo z izgubo službe.”
>Po svoje, po lastni presoji, kaj je prav, ste jo ubrali tudi leta 1991 pri osvobajanju mejnih prehodov.
“Tisto je bilo najbolj razburljivo od vseh mojih let. Marca je granata ubila dobrega prijatelja Alojza Fona Hulja, človeka, s katerim sem preživel najbolj nenavadne dogodke in se veselil vsega, kar nam je uspelo narediti. Junija je bilo na Soči svetovno kajakaško prvenstvo v spustu, razmere pa so bile takšne, da je grozila odpoved dogodka. Postavili so me na čelo novega organizacijskega odbora, in v treh mesecih smo naredili nekaj, za kar so potem prihajale pohvale od vsepovsod. 23. junija smo v Ljubljani prvenstvo slovesno zaključili, 27. junija pa je prišlo do oborožene intervencije vojske na mejnih prehodih v Sloveniji. Kot poveljnik diverzantskega odreda sem bil poslan k mejnima prehodoma Robič in Livek. Glede na to, kako si danes nekateri pripisujejo zasluge, o tem ne želim preveč govoriti. Naj povem le to, da v tistih dneh večkrat nisem izpolnjeval ukazov višjih poveljstev. Ukazano mi je bilo namreč, da moram s svojo in z drugimi enotami napasti blok na Robiču in karavlo na Livških Ravnah. S pogajanji sem dosegel, da je bil Robič osvobojen kot prvi mednarodni mejni prehod v Sloveniji, in to brez boja. Na enak način smo prevzeli karavlo na Livških Ravnah. Žrtev, ki bi zanesljivo bile na obeh straneh, ni bilo. Da bi bilo leto še težje, mi je decembra umrl oče.”
>Vedno pa ste si znali vzeti čas za hribe in gore, pravijo. Kolikokrat ste se povzpeli na Krn?
“Zadnjih 40 let v povprečju dvajsetkrat na leto.”
DAVORIN KORON
