Uroš Smolej: “Ne morem razumeti, zakaj ljudje zamujajo”

Igralec Mestnega gledališča ljubljanskega Uroš Smolej - čeprav z malce zamolklim glasom - odgovori na vsa moja vprašanja, saj je tudi disciplina njegova vrlina. Zadnje čase s svojimi kolegi razveseljuje predvsem žensko publiko. Da bodo fantje le malo prepustili domišljiji, Smolej obljublja tudi prihodnji petek, 25. junija, ko bo s predstavo Do nazga gostoval v Avditoriju Portorož.

> Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Spal bi. Prejšnjih nekaj dni je bilo napornih, tako da bi si danes vzel nekoliko več časa za počitek.”

> Poznamo vas kot igralca, v drugem življenju pa bi bili ...

“To sem se že večkrat vprašal, ampak težko najdem odgovor. Gotovo kaj v zvezi z umetnostjo. Če si s tistim, kar te sicer veseli v življenju, lahko služiš kruh, je to velik privilegij.”

> Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste zrasli?

“Rojen sem na Jesenicah, v delavskem mestu, ki slovi kot depresivno, kar je po svoje res. Otroštvo je hitro minilo. Do osnovne šole sem bil zelo vesel fant, obkrožen s prijatelji. Varovala me je stara mama, ki je pomagala na neki kmetiji, tako da sem izkusil tudi kmečko življenje. V osnovni šoli sem bil priden, ni me bilo treba siliti k učenju. Kmalu sem začel igrati v gledališču, ki je postalo moj drugi dom. Starša sta bila zelo zaposlena, tako da sem veliko časa preživel v svoji sobi in si ustvaril svoj svet. Po srednji šoli sem šel živet v Ljubljano praktično prvi dan, ko je bilo to mogoče. Nimam nostalgičnih spominov na rodno mesto, čeprav bi jih verjetno moral imeti. Ampak v meni je nekaj ciganske krvi, pogosto se selim.”

> Kaj ste želeli postati v otroških letih?

“Najprej gasilec, nato policist kot moj brat, že konec osnovne šole pa sem vedel, da bom igralec.”

> Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Vsak projekt je izziv zase. Letos sem imel samo dve premieri: Cenci v Mestnem gledališču ljubljanskem in Do nazga v Špas teatru. Z obema sem zadovoljen. Ponosen bi bil lahko tudi na kaj drugega, recimo, da sem posadil češnjo in da lepo raste. Ampak je nisem.” (smeh)

> Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Zjutraj katastrofo. Nisem narcis, da bi rad gledal svojo podobo v ogledalu. Preveč sem kritičen, tudi do sebe. V prenesenem pomenu pa bi lahko dejal, da počasi začenjam v sebi odkrivati človeka, ki stopa v korak s svetom, čeprav se mu zdi, da se prehitro vrti. V svoji notranjosti ostajam tak, kot sem bil pred 20 leti, kar je po svoje malce strašljivo. Po drugi strani pa je to super. Nimam občutka, da bi se staral, čeprav včasih opazim kakšno gubo.”

> V čem ste zelo dobri?

“Discipliniran sem. Veliko zahtevam od sebe in ljudi okrog sebe, predvsem pri delu. Vedno sem točen. Ne razumem, zakaj ljudje zamujajo. Naj gredo od doma pet minut prej, tu ni debate! Znam kuhati in poskrbeti za hedonistične užitke. Na trenutke znam biti zelo zabaven, pa tudi zelo naporen, česar se dobro zavedam. Tudi to, da se zavedam, kakšen sem, je kvaliteta.”

> V čem pa ste zelo slabi?

“Žal mi je, da ne obvladam najbolje računalniških novitet. Ne znajdem se, prehitro gre vse naprej. Včasih reagiram v nasprotju s tem, kar bi hotel. Okrog sebe potrebujem veliko prostora, zato morda kdaj tudi koga prizadenem. Svoj intimni prostor zelo egoistično branim. Ko potrebujem svoj mir, je bolje, da ne pride nihče mimo.”

> V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“To bi težko rekel. Lahko pa si mislim, da si tisti, ki me poznajo samo po mojih nastopih na televiziji in odru, predstavljajo, da vseskozi zbijam šale. Večinoma sem res nasmejan in dobre volje, vedno pa ne.”

> Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Preselil sem se v hišo v okolici Ljubljane. Počutim se dobro, trenutno še urejam okolico ...”

> Imate radi pospravljeno ali razmetano?

“Pospravljeno, seveda. Pri meni so stvari vedno bolj ali manj na svojem mestu. Ampak to ne pomeni, da je moje stanovanje hladno. Zelo prijetno je in okusno opremljeno. Belo, svetlo, v kombinaciji z lesom in kamnom. Trenutno so mi bliže zemeljski toni, včasih pa sem imel raje žive barve. Imam kar nekaj smisla za dizajn, problem je le, da se stvari hitro naveličam in bi želel stanovanje stalno spreminjati. To pa seveda ne gre.”

> Kako si napolnite baterije?

“Težko čakam poletje, ko sem prost toliko časa, da lahko izklopim možgane. Med letom to ne gre. Takrat z veseljem hodim na zabave, predvsem z ljudmi, ki niso povezani z gledališčem. Kratkoročno si tako napolnim baterije, dolgoročno pa to terja svoj davek. Z leti sem vse bolj utrujen, in včasih si moram vzeti kakšen dan, da se sestavim. Poleti pa preberem knjige, za katere prej ni bilo časa, obiščem kraje, ki jih prej nisem mogel videti, grem na morje in se sprostim.”

> Katero stvar, ki jo imate, najbolj cenite?

“Nisem zbiratelj predmetov.”

> Kaj pa nagrade, ki ste jih prejeli?

“Aja, to! Ampak te nimajo materialne vrednosti. So pa lep spomin in potrdilo za dobro opravljeno delo. A treba je iti naprej. Ni dobro zaspati na lovorikah.”

> Na katero nagrado ste najbolj ponosni?

“Nagrado Prešernovega sklada, prav gotovo. Dobil sem jo za vlogo Konferansjeja v Kabaretu.”

> Kateri avto vozite?

“Pet let star clio. Saj bi imel boljši avto, ampak to se mi zdi metanje denarja skozi okno. Raje si kupim kaj drugega. Stvar prioritete, pač.”

> Kaj bi spremenili na slovenski gledališki sceni, če bi lahko?

“Zvišal bi plače, ampak pustimo zdaj to. Zadnje čase vse teži k hiperprodukciji, ker je treba zadostiti določene številke. Logično je, da se zadeve vse bolj komercializirajo, čeprav je to tudi nevarno. Seveda morajo biti predstave, ki vlečejo, zraven pa ne smejo manjkati takšne, ki nam dajo misliti, porajajo določena vprašanja in vzgajajo. Sicer pa imamo hvala bogu še možnost, da dobro delamo.”

> Kje se vidite čez pet let?

“Nimam petletnih planov kot v bivši Sovjetski zvezi. Najbrž podobno kot danes, z novimi vlogami in izkušnjami, verjetno v istem gledališču, ni pa nujno. Nimam pa kakšnih avanturističnih popadkov, da bi se želel poskusiti tudi v tujini ali kaj podobnega.”

> Čeprav ste igrali tudi v Nemčiji?

“Sem, ampak le kratek čas. Igral sem vlogo Konferansjeja, samo v drugem jeziku. Zelo zanimiva izkušnja, ampak ravno tam sem ugotovil, da se imamo v Sloveniji kar dobro. Življenje v hotelih, brez svojega gnezda in gledališke družine ni po moji duši.”

> Vaša življenjska filozofija?

“Na stvari je treba gledati optimistično. Zadnje čase se zalotim, da razmišljam o tem, da je življenje prekratko, da bi se žrli zaradi malenkosti. Treba je uživati, kolikor se da, in izživeti svoja hotenja in želje.”

> Kaj se vas je v predstavi Do nazga najbolj dotaknilo?

“Osebno mi največ pomeni, da sem zamenjal okolje in spoznal kup prijetnih ljudi. Imamo se fajn, pa ne samo mi, tudi publika. Zgodba sicer govori o brezposelnosti, s katero se tudi pri nas sooča veliko ljudi. Sporočilo predstave pa je, da obstaja izhod tudi, ko je vse videti črno in ne veš več, kaj bi naredil. Lahko je to banalna in v isti sapi genialna ideja za hiter zaslužek, kot se je spomni junak predstave.”

> To je seveda striptiz, ki ga moški izvedete v predstavi. Se spomnite kakšne anekdote z vaj?

“Čas za vaje je bil zelo omejen. Vzdušje je bilo dobro, ampak tudi precej napeto. Tako da kakšnih posebnih dogodkov v zvezi z zadnjo točko ni bilo. Slekli smo se šele na generalki. Prej smo sicer odplesali striptiz, ampak smo se samo delali, da se slačimo. Za koga bi se slekli, ko pa je bila dvorana prazna?”

> Kaj obljubljate ljudem, ki bodo prišli na vašo predstavo?

“To, kar pove naslov. Do nazga!”

ALJA TASI