Utrip pojočega srca
Pesnik Igo Gruden je rodni Nabrežini namenil nič koliko verzov. Kraško vas sredi poti med Trstom in Devinom je največkrat opisal v melanholičnih rimah, iz katerih je čutit kleni značaj njenih prebivalcev in kamnolomcev. V znameniti pesmi Sinku je nabrežinski pesnik otroku položil na srce, naj se za domačo zemljo bori še naprej. Tudi po mračni četrtstoletni dobi, “ko mrki tujci v dobi mračni so teptali kraški cvet.” Kaže, da so Nabrežinci upoštevali Grudnovo svarilo. Po pesniku so poimenovali domače kulturno društvo, ki je med najbolj dejavnimi na Tržaškem.
NABREŽINA>Slovenskokulturno društvo Igo Gruden ima svoj sedež v ličnih prostorih sredi vasi. Tam se vrstijo predavanja, kulturni večeri, razstave, vaje dramskega odseka in zborov. Ob sredah in petkih zvečer pa se tod razlega petje Kraškega slavčka: pravega bisera nabrežinskega društva. Dekliški pevski zbor je prvič zažvrgolel pred enajstimi leti. Dekleta - trenutno jih je 19 - uspešno nastopajo po Italiji in Sloveniji. Pred dvema letoma so mlade pevke gostovale v Bratislavi, konec čez slabih štirinajst dni pa jih čaka nastop na prestižnem tekmovanju v švicarskem Montreuxu. Zbor je najprej vodila Alenka Radetič, pred petimi leti pa je vodenje prevzel Mirko Ferlan.
Vznemirjene pred Švico
“Od renesančnih do sodobnih, posvetne, sakralne in ljudske,” dirigent našteje pesmi iz repertoarja Kraškega slavčka. “V petih letih sem opazil napredek, kar pomeni, da trdo delamo. To je zame največje zadoščenje,” po vajah sredi tedna pojasni Ferlan. Črnolasi zborovodja je domačin. Iz Nabrežine se vsak teden vozi še v Postojno ali na Opčine, saj dirigira tudi tam. Vodenje dekliškega zbora pa je v marsičem posebno. “Ne smem pohvaliti tega zbora, drugače bodo v Postojni jezni, da nisem pohvalil še njih,” šaljivo doda Ferlan. Resneje pa pove, kje so težave. “Ker je to dekliški zbor, se dogaja, da se glasovi spreminjajo. Ena je na primer začela tako, da je pela prvi glas, zdaj pa je v tretjem. Imaš pa tudi take, ki so bile četrti glas, zdaj so prvi. Alt lahko postane sopran. Se zgodi. A se z leti na vse to privadiš.”
Pred nastopom v Švici vlada vznemirjenje. Občutiš ga, če prisluhneš vajam. Obvezna pesem, ki jo bodo morali zapeti vsi nastopajoči v Montreuxu, povzroča preglavice. Tota pulchra es skladatelja Mauricea Durufleja ni preprosta.
Pred vajami izklopite telefone!
“Malo intonacije, prosim!” narejeno obupano zaprosi zborovodja med vajami. Dekleta se zahihitajo, eni pa zazvoni telefon. Hud greh. “Zahtevam, da so telefoni med vajami ugasnjeni, ker motijo. Tudi če ne zazvonijo. Dovolj, da samo zavibrira, in že nisi več zbran,” je jasen Ferlan. Med vajami se zdi strog. Ne gre mu v račun, da ni vseh pevk.
Pred nastopom v Švici zahteva, da se vaj udeležijo tudi študentke, ki so med tednom v Ljubljani.
Zbor ob klavirju spremlja Jan Grbec. Dekleta vadijo dvakrat tedensko, nekatera pa se ta čas tudi ubadajo z organiziranjem poti v Švico. Ta seveda ni poceni, Slovensko kulturno društvo Igo Gruden pa lahko k sreči računa na podporo Zveze slovenskih kulturnih društev, Slovenske prosvete in nekaterih pokroviteljev. Tekmovanje v Švici bo na visoki ravni. Prireditelj je iz širokega izbora izbral le dvajset zborov. Prišli bodo z vseh koncev sveta, celo s Filipinov. Pri pripravah na pomembni nastop je Ferlanu v veliko pomoč Tamara Stanese, ki vodi posamezne in skupinske vaje za vokalno tehniko. “Tudi po njeni zaslugi je napredek deklet občuten,” sklene Ferlan.
Čokolatini za vse
Toda takoj po vajah je v hipu vse bolj sproščeno. Tako je bilo tudi prejšnjo sredo, ko je po temeljitem ponavljanju Lebičeve skladbe Čas nenadoma vstala Sara in izvlekla vrečko. Pravkar se je poslovila od mladoletnosti, zato je vsem ponudila čokoladne bonbone. Ferlan je stopil h klavirju in dekleta spremil pri petju “Vse najboljše za te...”
Pevke si seveda želijo, da bi najbolje steklo tudi v Švici. Nastopanja na uglednih koncertih so vajene. Lani so se odlično odrezale na italijanskem državnem zborovskem tekmovanju v kraju Vittorio Veneto. Med mladinskimi zbori so odnesle prvo nagrado. “To je bil verjetno največji uspeh,” pove Ferlan in takoj zatem omeni še zlato odličje z odliko na regijskem tekmovanju v Postojni. Dekleta gredo v Švico takoj po veliki noči. Seveda, pomembno je sodelovati, a pri nabrežinskem društvu si gotovo želijo, da bi se Kraški slavček odrezal čimbolje. Nagajiva dekleta, ki med vajami ne ugašajo telefona, pa so že dosegla, kar je najbrž najpomembnejše. Po njihovi zaslugi v Nabrežini še odmeva, kar je v mraku osrečevalo Iga Grudna: “Utrip pojočega srca ...”
PETER VERČ
