V Bežigrajsko galerijo se po šestih letih vrača Andraž Šalamun
Bile so divje in umirjene barve. Rumene, rdeče, oranžne, pa tudi že modre duševne krajine. Bili so bizoni, akti, ciprese in lune. Slednje so Andraža Šalamuna zadele pred leti in vrnile so se skupaj z modro barvo in prav posebno cipreso v Začaranem gozdu, ki je v Bežigrajski galeriji na ogled od včeraj do 23. marca.
LJUBLJANA> Pri Izgubljenem gozdu gre za izbor iz del, ki so nastala v lanskem letu, razstavljena pa sta dva različna cikla: štiri horizontalne slike formata 150 X 300 cm, na katerih kraljuje luna in dvakrat po trije navpični horizonti, ki jih ob strani definira pokončen temen element. Za razstavo pravi, da “ni tako dramatična, je nekoliko manjša, komorna, lirična, a vseeno upam, da ima v sebi dovolj dostojanstva. Vesel sem, da se je zgodila, saj že pet let nisem razstavljal v Ljubljani in hvaležen sem Milošu Bašinu, da mi je razstavo omogočil.”
Priznani koprski slikar je vse, ki mu že več let sledijo, razvadil z zanimivimi ozadji navdiha, kjer se skriva pogosto zanimiva zgodba, in tudi tokrat je tako: “V Strunjanu je zelo velika cipresa, ki jo z mojo punco rada prihajava gledat in jo imenujeva 'debeluharca'. Ciprese sem imel že pred kakšnimi desetimi leti razstavljene v Piranu. Tok potuje v nekakšni spirali in potem se podobne teme večkrat vračajo.”
Kusos razstave Miloš Bašin v spremnem besedilu k razstavi piše, da vse pokončne podobe tvorijo v levi rob naslikana pokončna zaobljena oblika, ki se stika in prekriva s cipreso, v spodnjem delu naslikana voda in nad njo belo-modra svetloba, ki prehaja iz beline v temnomodro kot sij jutranjega vzhoda ali večernega zahoda. A podoba, ki se naslanja na levi rob slike v človeku iz Istre pred oči prikliče tudi silhueto stolpov na piranskem obzidju, morda celo zvonik, česar slikar ne zanika: “Prav iz Strunjana, kjer stoji 'debeluharca', je videti piranski zvonik, tako da je mogoče, ne da bi se tega zavedal, res padlo malo obojega v sliko.”
Tudi luna je ena od podob, ki je slikarja večkrat premamila. Na razstavi v Banki Koper nam je leta 2005 zaupal, da ga je luna zadela na otoku Lastovo, kjer je bilo vse žametno modro: “Da, spominjam se, da je bila tako ogromna, da smo si ob pogledu nanjo samo šepetali, saj je bilo kot v cerkvi. Da, takrat se mi je zgodila luna, tako da me je zares 'ruknila' in ostala. Te teme se nekako vračajo. Zdaj bom šel spet drugam in ne vem, kam me bo nosilo. Delati nekaj, česar ni bilo, nekaj iz nič ... to je lepota tega poklica.”
Po lanski januarski razstavi v novogoriški Mestni galeriji, kjer so v ciklusu Tišina v oktobru kraljevali rdeča, rumena in oranžna, je tokrat v ospredju modra: “Rdeče in modra barva se pri meni ponavljata. Kar bom zdaj ustvarjal, bo modro in oranžno, ker je rekel Van Gogh, da brez modre ni oranžne.”
“Vesel sem, da sem si v Bežigrajski galeriji lahko ogledal tudi razstavo Ire Niero Marušič, hčerke Živka Marušiča, ki ga kot slikarja spoštujem. Razstava je odlična. Ena rdeča in zelena slika sta prav neverjetni. Vesel sem, da iz te pokrajine prihajajo nove mlade moči, ki bodo delale dobre slike,” je Andraž Šalamun posebej poudaril kakovost razstave mlade slikarke Ire Niero Marušič, ki ciklus slik, poimenovan Koprenasti oblaki, razstavlja v Bežigrajski galeriji do 17. marca. Intervju s slikarko iz Kopra bomo na straneh kulture objavili v naslednjih dneh.
Še zmeraj vstaja zgodaj, ob štirih, ker takrat najbolje dela. Je morda zato belina na obzorju svit jutra? Ali večer, morda čas pred nevihto? “Najbrž je vsega po malem. Težko je dešifrirati, kaj se v eni sliki dogaja.” Bašin pa ob Šalamunih barvah ugotavlja: “Vse v modrem daje slutiti okolje nadresničnega. Modra sama po sebi pomeni menjavanje dneva in noči, kar je vidno tudi na upodobitvah svetlobe nad horizontom podob. Morda se prav ta bela svetloba ponavlja in je odseljena na mesec na podolžnih podobah.” Kustos ob tem poudarja, da je modra najhladnejša med barvami in obenem najčistejša izven belega, ki ponazarja popolno praznino in kot pot v neskončnost se tudi dejansko uprizarja na tokratnih slikah Andraža Šalamuna: “To so resnična v realističnih podobah odslikana odpotovanja preko vsega in naprej, kjer se končuje tudi neskončnost.”
Pri razstavi gre vsaj deloma tudi za vrnitev k figuri, pri čemer gre figuralnost razumeti, tako kot jo ob zadnji razstavi Obalnih galerij in v istoimenski knjigi Figuralno, figurativno, figurabilno razlaga Andrej Medved, torej kot vse, kar je predmetno. To priznava tudi avtor, a obenem opozarja, da je “vse morda nekoliko skrivnostno, zabrisano, sfumato.”
Je avtor torej z razstavo zadovoljen? S sramežljivim nasmehom in znano skromnostjo tudi o tem, kako doživlja slikarstvo: “Zmeraj misliš, da bo tisto, kar boš zdaj delal, najboljše. Nekako tako kot potapljač, ki vleče bisere z dna morja. Včasih privlečeš tudi kakšne črepinje, a želja, da zmeraj ponovno slikaš, kot bi to počel prvič ali zadnjič, je strast, ki je prisotna v slikarstvu.” Je strast torej belina nad morjem na pretečem ali osvobajajočem obzorju? “Mogoče. O tem nisem veliko razmišljal.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
