V deželi Đoland

> Konec lanskega leta ste v Zagrebu pred 20.000 ljudmi v štirih urah zapeli 44 pesmi. Ali veste za koga, ki ima daljše koncerte?

“Pravzaprav ne. Pravijo, da se spodobi imeti kratke, da je tako profesionalno. Glasbeniki, ki so mi všeč, Sting in taki, nastopajo po uro in dvajset minut, jaz pa se v tem času šele prav lotim svojih dolgočasnih vojvodinskih pesmi. Po štirih urah v Zagrebu so me nekateri vseeno klicali, češ: 'Koncert je bil res super, ampak niste igrali …' In našli so kaj, česar res nismo.”

> Recimo Ne lomite mi bagrenje.

“Evo, vidite. Redni del koncerta zmeraj sestavim tako, da traja kaki dve uri in pol, potem pa je treba zaigrati še Lepo protino kći, Dunjo in tako naprej. Upam, da bomo ves repertoar ponovili tudi v Ljubljani. Vse je odvisno od občinstva. Zmeraj preverjam, kako občinstvo diha, ali mu je dolgočasno, naporno ... Dokler bo hotelo poslušati, bomo igrali. Mi gotovo ne bomo odšli prvi.”

> Kakšen človek ste, da vas tako dolg nastop ne utrudi?

“Redko nastopam. Minulo leto sem bil v Splitu, Osijeku in Zagrebu, letos v Skopju, pred Ljubljano bom nastopil še v Varaždinu in Slavonskem Brodu, avgusta pa morda še v Pulju. Torej kakih pet, šest koncertov na leto. In ko nastopam, resnično uživam. Celo bolj kakor občinstvo. Koncerte prirejam le, ko si jih zaželim. Poleg tega nastopam še na manjših, v ciklu Koledar mojega otroštva, a to je bolj nekakšno gledališče, monodrama ob klavirski spremljavi. V Cankarjevem domu sem imeli tri nastope, v Zagrebu petintrideset ...”

> Petintrideset?! Rekord?

“Ne vem. Najprej je bilo rečeno, da bom nastopil vsak prvi ponedeljek v mesecu, potem smo dodali še vsak zadnji ponedeljek, zatem kak torek ... Rekel sem, da bom nastopal, dokler bo občinstvo kazalo zanimanje, a potem je prišlo novo leto in sklenil sem, da se malo umaknem in občinstvu omogočim, da spet pogreša moje pesmi. Taki manjši nastopi so mi nekaj najlepšega, navsezadnje sem šansonjer. Najbolj mi ustreza, ko sem blizu občinstva. V male dvorane s seboj žal ne morem pripeljati celotnega benda, saj bi nas bilo na odru več kakor v dvorani, zato me spremlja le Aleksandar Dujin - Duja na klavirju. Ne, koncerti me ne utrujajo. V trideset in več letih sem morda imel le enega ali dva, na katerih se mi ni ravno ljubilo nastopati, ker občinstvo ni kazalo zanimanja ali kaj podobnega. Sicer pa sem v vsakem koncertu užival in so me morali preganjati z odra.”

> Zdaj nastopate s tamburaši. Tudi v mnogih svojih pesmih omenjate tamburico. Ste jo kdaj res igrali?

“Ne, samo kitaro, ki je povsem drugačna. Sem pa s tamburaši v Novem Sadu odrasel, se precej družil s skupino, znano tudi iz filmov. Legenda je bil primaš Janika Balázs. Igrali so na obrežju Donave, tej fotogenični reki, našem Mississippiju, kjer smo otroci preživljali veliko časa. Poslušal sem jih in se naučil mnogih madžarskih pesmi. Nekatere so znane tudi v Sloveniji. Nenehno me je preganjala ta melodika, ta avstroogrski gen, ki sem ga podedoval po babici Iloni, Madžarki. V bendu sem zmeraj hotel imeti tamburaše, ampak to nikoli ni bilo mogoče, saj jih je težko ozvočiti. Zdaj, ko jih končno imam, sem poskrbel, da so vsi ozvočeni, da se vsakega dobro sliši. So mala filharmonija, nesmiselno jih je stlačiti k enemu samemu mikrofonu. Slišati se mora prvi bras prim, E bas prim, čelo, kontra, vse. Dokaj dobro poznam njihov način razmišljanja, vem, da vsi začnejo igrati hkrati. V kavarni nikoli ne vidiš, da bi kak stal in čakal, češ: jaz igram samo v drugi kitici. Vsi igrajo od začetka do konca. No, jaz sem jih naučil, da ne igrajo vsi hkrati, ampak da vendarle malce razdelamo strukturo. Mislim, da nam je odlično uspelo. Uživam v novih aranžmajih, v sodelovanju s krasnimi glasbeniki. Imam tudi odličnega violinista in harmonikarja, pa saksofonista, ki je pravi solist ...”

> Na zadnjih koncertih so se med pesmijo Galicia družno prelevili tudi v pevski zbor.

“S to zamislijo so sami prišli. Rekli so mi, da so nekaj poskusili, da je harmonikar naredil nekaj prehodov, za nekaj glasov. Kar sem slišal, mi najprej ni bilo všeč, medtem ko so bili drugi, ki niso tako obremenjeni kakor jaz in jih ne preganja skrb, da bo občinstvo zmedeno, navdušeni. Zdaj bom muzikante gnal, naj še pri kaki drugi pesmi naredijo podobno nevsiljivo vokalno linijo.”

> Ostaniva pri pesmi Galicia. Izšla je na vašem zadnjem studijskem albumu Kao rani mraz. Govori o fronti, a je zgodba zabrisana ...

“Tudi v filmu je fragment iz Galicije, ne iz španske, ampak iz tiste med Poljsko in Ukrajino, kamor je avstroogrska vojska pošiljala rekrute iz Vojvodine. Vedeli so namreč, da bodo hitro dezertirali, če jih pošljejo na fronto petdeset kilometrov južno, kjer bi se morali boriti proti Srbom, zato so jih raje poslali petsto kilometrov severneje. Pa so vseeno dezertirali! Vojvodinci pač niso rojeni za vojake. Veseli me, da se pesem na koncertih dobro obnese. Pravzaprav je recitacija, ima sicer dober refren, a sem se bal, da bo občinstvu dolgočasna. Pa mu je zanimiva. Ima svojo fiziognomijo, svoj značaj.”

> Je nekakšna hči starejše Ratnik paorskog srca?

“Je, to je ista zgodba. V programu Koledar mojega otroštva ju celo izvajam eno za drugo, kot zgodbo o dedku, ki je bil na fronti ...”

> Je bil vaš dedek res na fronti?

“Je bil, ampak eden od tistih, ki so se takoj predali. Ustrelil se je v palec in tako naprej. Kot otrok sem ga oboževal, zame je bil vojni junak. Gledal sem njegovo fotografijo, na kateri stoji sam na polju, nikjer nikogar, vse je premagal. Šele potem sem ugotovil, da je bila to fotomontaža, ena tistih fotografij, kjer glavo vtakneš skozi luknjo v kartonu in poziraš. Nenavadno je bilo tudi to, da je fotografija barvna, kakršnih v tistem času še ni bilo, pa tudi, da moj dedek nosi uniformo drugačne barve od srbskih. Vprašal sem ga, zakaj nima take, kakršno imajo naši v filmu Marš na Drino, zakaj ima svetlomodro, pa mi je odgovoril: 'Zbledela je na sliki!' Otroku ni pojasnjeval, da so Vojvodince pošiljali, naj se za Avstro-Ogrsko borijo proti Rusom. Ena sama zmeda. Vsi so bežali iz vojske.”

> V vaših pesmih nastopa ogromno likov: Vasa Ladački, Steva Čenejac, lepa protova hči, “stari Nestorov, gospod Čeda in še eden”, Boža, imenovani Pub ... Kako je vsa ta desetletja živeti z njimi?

“Ko smo začeli delati na scenariju, sem najprej hotel vse spraviti v film, ustvariti nekakšno mesto mojih sanj, kjer skupaj živijo ...”

> Nekakšen Đolegrad?

“Ali pa Đoland, kot Disneyland. Mnogi moji liki so tako prepričljivi, da se oglašajo ljudje, ki prisegajo, da so jih poznali. Recimo, da so poznali pravega Vaso Ladačkega. Se že kar bojim, da se bom znašel v Območju somraka in ga tudi sam srečal. Izmislil sem si ga namreč v celoti, vključno z imenom in priimkom. No, enkrat sem že padel v takšno srhljivo zgodbo. Poznam pametno pravilo, da ne smeš odpreti vrat, če ti kdo zvoni sredi noči. A kaj bi, zmeraj vstaneš, da bi nahrulil nesramneža, ki ti budi otroke. Tudi takrat sem. Odprl sem vrata in zagledal tipa, ki mi je rekel: 'Đole, jaz sem!' Imel je tanke brčice in stal je v senci. Gledal me je: 'A ne veš, kdo sem?' Odgovoril sem: 'Ne, ne prepoznam te ...' On pa: 'To sem jaz, Vasa Ladački.' Videl sem, da je malo čez les, pa sem rekel: 'Vasa, oprosti, zaradi brk te nisem prepoznal.' Prikimal je: 'Vem, zamaskiral sem se. Iščejo me žandarji. So na mostu.' To je pobral iz moje pesmi Noć kad sam preplivao Dunav. Vprašal sem ga, kako mu lahko pomagam. 'Veš, lovijo me, pa me zanima, če bi lahko noč prebil pri tebi.' Sem se znašel: 'Škoda, da me nisi poklical prej, ampak v hiši imam že lepo protovo hčer, Stevo Čenejca, vse imam zasedeno, nimam te kam dati.' Rekel je: 'Ok, razumem, ni problema.' In je šel. Pozneje se je še večkrat oglasil, pa sva se zmeraj vse zmenila. Kdo bi vedel, morda pa ti liki res kje živijo.”

> Se v vaši domišljiji skozi leta kaj spreminjajo?

“Niti ne. Trudim se, da pesmi, ki sem jih zapel že velikokrat, ne bi čustveno izpraznil. Osebe, o katerih pojem, vselej skušam doživeti na novo, v glavi si vsakič znova predvajam iste filme, gledam lepo protovo hčer, kako stopa v vodo, kako se odsev meseca lesketa v vodi. Vsi so vsakič na istem kraju. In ostajajo enaki. Boža Pub vselej karta za isto mizo. Ne spreminjajo se. Prav zato sem se med snemanjem filma bal, da Vasa Ladački ne bo tak, kakršnega si predstavljajo drugi. Po odzivih sodeč pa smo ga kar zadeli.”

> Na koncertu v Zagrebu sem med Pričo o Vasi Ladačkom, v trenutku, ko je polna arena prepevala refren, v vaših očeh zagledal lesk. Solze?

“Veste, kot avtorja me tolikšno spoštovanje moje pesmi gane. Ali pa ko med koncertom na Novi Zelandiji vidim, da fant, rojen leta 1986, zna na pamet moje stihe. Rodil se je, ko sem že napisal večino svojih pesmi! To je zame kot pesnika ogromen kompliment. Dojamem, da pesmi nisem več potreben, da sem ji bil le, ko sem jo napisal, zdaj pa ni več moja, ampak pripada poslušalcem. Taki trenutki ... Je ni uradne nagrade, ki bi se lahko kosala s tem.”

> Se spominjate nastanka Priče o Vasi Ladačkom, prve med vašimi mojstrovinami?

“Nastala je slučajno, kakor običajno: udarim akord, od nekod pride beseda, ki me nekam odpelje, potem pa napravim melodijo, na katero polagam besede. Pesmi, ki veljajo za velike, Vasa Ladački, Slovenska, Dunjo moja, praviloma nastanejo v nekaj urah. Tako močno me držijo, da ne morem izstopiti iz njih, dokler niso dokončane. Spomnim se, kdaj sem Vaso Ladačkega prvič zapel zunaj svoje sobe. Bilo je za moj dvajseti rojstni dan, ki ga je izjemoma slavila vsa družina. Sedeli smo za mizo, v krogu, vsak je kaj zapel, in ko je vrsta prišla name, so bili vsi prepričani, da od mene ne bo glasu. Nikoli namreč nisem pel, nihče ni vedel, da sploh znam peti, niti jaz sam. No, kritiki bi zdaj rekli, da še zmeraj ni jasno, ali znam. Kakorkoli že, takrat sem oznanil, da imam svojo pesem. Spogledali so se: pa saj ni normalen, on bo pel, in to celo svojo lastno pesem! Vedeli so, da nekaj brenkam po kitari, a so si govorili, da me bo že minilo. Zdaj pa ti pridem s pesmijo! Napisal sem jo že dve leti prej, pri osemnajstih, torej o kaki filozofiji ali globokih sporočilih te pesmi nisem imel pojma. Tu in tam sem jo v ožjih krogih še zaigral, posnel pa je nisem. Zunaj sem imel že pesmi Oprosti mi, Katrin, Prva ljubav, Život je more in druge hite, te pa še ne. Kadar sem predlagal Vaso Ladačkega, so vsi muzikanti začeli nergati: ne, to je romanca, to bi moral peti Zvonko Bogdan, to je dolgočasno, kateri radio ti jo bo predvajal, ko pa traja sedem minut ... Vztrajal sem, na koncu smo jo le posneli. Takoj zatem sem šel v vojsko, name je pozabila celo družina, kaj šele občinstvo, ob vrnitvi pa sem ugotovil, da si je Priča o Vasi Ladačkom medtem sama utrla pot. Na prvem koncertu so jo vsi že znali na pamet, celo bolj kakor uspešnice, ki so narejene tako, da bi bile čim všečnejše. Zelo me je razveselilo, da je občinstvu všeč pesem, ki je tudi meni. Takrat sem spoznal, da moram v življenju vselej ustvarjati, kar je všeč meni, pa bo tudi drugim. To, da lahko živim od dela, ki ga ljubim, nima cene.”

> Toda vselej niste bili tako svetlogledi. Že v eni zgodnjih pesmi, Lagani stvari, ste prepevali o pasteh slave, o neznosnih intervjujih, producente in menedžerje ste oklicali za “velike zveri” ... Je bilo res tako grozno?

“Ko se ujameš v to mašinerijo, je res hudo. Z novinarji se vrtiš okrog enih in istih vprašanj, padeš v fokus medijskega zanimanja, ožemajo te kot limono ... Sem pa imel srečo v nesreči z vojsko. Čeprav vojske nikoli nisem maral in sem se še dolgo po vrnitvi med civiliste iz protesta ogibal Ulice JNA v Novem Sadu, me je novica, da moram v uniformo, osrečila. Omogočila mi je namreč, da sestopim s tega ringelšpila. Nenadoma sem si ga lahko ogledal s strani. Ko sem se vrnil iz vojske, sem do nastopanja, do medijev, do vsega vzpostavil nov, povsem drugačen odnos. Vedel sem, da je najpomembneje poiskati skupno frekvenco s svojim občinstvom, s temi ljudmi, ki imajo radi iste reči kot jaz. Mnogi pa žal ne preživijo prvega leta popularnosti, ki človeka močno spremeni. O sebi začneš razmišljati drugače. In narediš napako, ko sebe dojemaš tako, kakor te opisujejo drugi. Bereš v časopisu, si kimaš: aha, Balašević je nadarjen! Zakaj se potem z ljudmi pogovarjam kakor s sebi enakimi?! Umaknite se, smrtniki! Ne, ne moreš tako. Dojameš, da za svoj talent nisi ničesar storil, da zanj nisi garal, nisi vstajal zgodaj zjutraj in vadil, ampak ta gen preprosto nekje pobral. In nič ti ne daje pravice, da bi se delal pomembnejšega in večjega od drugih.”

> Bob Dylan je pred nekaj leti dejal, da še zmeraj lahko napiše dobro pesem, ampak ne tako mojstrske, kakršne je pisal pri petindvajsetih letih. Kako je z vami?

“Doslej še nisem imel pravih ustvarjalnih težav. Prav zdaj imam zamisel za pesem, ki bi morda lahko z ramo ob rami stala s tistimi, ki veljajo za velike: Slovenska, Vasa Ladački, Jesen stiže, dunjo moja ... Čeprav moram dodati, da te niso moje najljubše.”

> Katere pa so?

“Lepa protina kći, Portret mog života, Nedostaje mi naša ljubav ...”

> V Zagrebu ste kot pesem za svojo dušo napovedali Noć kad je Tisa nadošla.

“Res je. Marsikaj je odvisno tudi od dneva, od vremena, od trenutnega počutja ... Mnogo svojih pesmi imam zelo rad, a ne vseh enako. Balade, ki sem jih omenil, so mi gotovo ljubše od drugih. In mislim, da bom napisal še kakšno dobro. Težko mi je, ko jih pišem za druge, kar sicer počnem redko. Nekaj sem napisal za Zdravka Čolića, pa za Kikija Lesendrića, vodjo skupine Piloti, a to je res naporno početje, saj moram zadeti, kaj bi drug povedal, kako on čuti.”

> Kako pa ste napisali Sevdalinko, ki ima bosanski melos in bosansko besedje?

“Nastala je zelo spontano. Potovali smo proti Bosni, na koncert v Sarajevu, ki je bil čustveno zelo nabit. Nekako spotoma so mi od nekod prišle besede 'šta god danas da kažem, to će već biti sevdalinka', ki so se pozneje oblikovale v prvi verz. Pesem zdaj še posebej fatalno zveni v Sarajevu, posebno elegičnost pa zbudi v tujini, tam, kjer živijo Bosanci, ki jih daje domotožje. Prepevanje take pesmi mi ne povzroča težav, mi pa vsekakor najbolj ležijo madžarske pesmi, saj se po meni pretaka madžarska kri, v njej pa je gen, zadolžen za glasbo. Rad prepevam svoje hopa-cupa pesmi, Devojka sa čardaš nogama, Slabo divanim madžarski, Na posletku, Budimpeštanski sneg ...”

> Že dolgo tega ste v intervjuju dejali, da se take pesmi v Sloveniji ne obnesejo, saj v Slovencih ni tega melosa.

“Vidite, pa so Slovenci demantirali tudi tole mojo izjavo, kakor nekatere druge. Kadar so stvari pravilno izvedene, ko pridejo pravi violinisti, potem čez Muro zapiha vpliv Madžarske in zadeva se obnese. Najbolj se uštejem, ko skušam biti pameten in ko razsojam, kaj je občinstvu všeč in kaj ne. Kakor sem dejal, delati moram, kar je všeč meni, pa bo tudi občinstvu.”

> Ustvarjate v glasbi, v literaturi, zdaj še v filmu ...

“V prvi vrsti sem besedilopisec. V tem sem najboljši. To je toliko pomembneje, ker prepevam v jeziku, ki je grd, ki ima malo samoglasnikov. Primerjajte ga z italijanskim, s temi dolgimi samoglasniki, s tem prepevanjem! Italijani se lahko skregajo na tržnici, pa jih bomo občudovali: joj, kako so ljubki! Jaz pa moram nekaj narediti z jezikom, ki ni melodičen. In tu sem, mislim, zelo dober. Kot glasbenik nisem tako pomemben, za pevca pa se tako ali tako nimam. Sem interpret svojih pesmi. Napisal sem tudi nekaj knjig, kar ima spet opraviti z besedami, v filmu pa se vse spoji: beseda, slika, glasba ... Mislim, da bo to moj medij tudi v prihodnje: ustvarjal bom filme, zanje pisal scenarije, snemal glasbo, vse. Resda bom malo dlje od občinstva, a se bom občasno vračal, seveda s povodom. Ne bom nizal turneje za turnejo, silil z videospoti ali na vsak način skušal obdržati popularnost. Tega nisem nikoli počel.”

> Pa nov album?

“Kmalu bo izšla glasba iz filma, med drugim stare pesmi v svežih aranžmajih in pet ali šest novih, odigranih prav tako s tamburaši.”

> V Zagrebu sem opazil, da ste v Panonskega mornarja vrinili dodatno, novo kitico.

“Res je. To pesem sem že na začetku, pred desetletji, skrajšal za nastop na splitskem festivalu. Ko smo jo zdaj na vajah igrali, so tamburaši rekli, da ji manjka ena kitica, pa sem rekel: vi jo kar odigrajte, jaz pa bom pred vsakim koncertom napisal verze, s katerimi bom pozdravil mesto, v katerem bomo. V Opatiji sem na primer pel: 'Dobra večer, Opatijo, lepi grade. Pristajem u tvoju valicu, da udahnem miris vina i lavande i posudim mora šalicu.' (“Dober večer, Opatija, lepo mesto. Pristajam v tvojem zalivčku, da vdihnem vonj po vinu in sivki in si izposodim skodelico morja.”) Podobno sem si prigodniške stihe izmislil za druga mesta. In si jih bom tudi za Ljubljano.”

> Kako se počutite, ko se dandanes vračate v Slovenijo?

“V Sloveniji sem nenehno. Vsak mesec vsaj sedem, osem dni preživim tukaj. Že najdem kak povod, da pridem: treba je vklopiti gretje, treba je izklopiti gretje, treba je podaljšati avtomobilsko registracijo, poiskati čelado za motor ... Razdalja je k sreči tako majhna, da jo prepelješ v nekaj urah. Včasih se zgodi, da Aleksa v petek iz šole pride še pred poldnevom in me vpraša, ali lahko takoj kreneva v Maribor, saj bi šel rad na smuči in se pred večerom vsaj enkrat spustil s Pohorja. Za razliko od mene, ki se dobro počutim le na ravnici, ima on športne navade, ki so bliže Sloveniji. Vsekakor pa se tudi jaz v Sloveniji počutim doma. No, na Štajerskem, kjer je vse pomešano, kjer živi več čefurjev. V Ljubljani bi se najbrž bolje naučil slovensko. Vsakič me je sram, da vašega jezika ne govorim, kakor si Slovenija zasluži.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Andraž Gombač

Andraž Gombač

Andraž Gombač

Andraž Gombač

Andraž Gombač