V Evropi je plesna medicina resna znanost, pri nas še v povojih
Zdravstvena oskrba plesalcev ne sme in ne more biti le kurativa, skrbeti bi morala za ohranjanje njihovega zdravja. To zahteva tesno povezovanje plesne dejavnosti, izobraževanja in medicine.
PLESALCI IN ZDRAVJE> Zdravnikov, ki se ukvarjajo s skrbjo za zdravje plesalcev, pri nas domala ni. Zelo redke izjeme so tisti, ki so kdaj sami trenirali ples ali jih osebno zanima. V Evropi pa je plesna medicina posebna veja uradne medicine, zdravniki so za delo s plesalci posebej usposobljeni.
Tako bi lahko povzeli eno temeljnih sporočil s 1. konference o plesni medicini v Sloveniji konec minulega tedna v Centru kulture Španski borci v Ljubljani. Pripravil jo je republiški Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD).
Prepozno po pomoč
“Plesalec se izraža z gibom, telo je njegovo sredstvo za izražanje,” pravi Nina Meško, samostojna strokovna svetovalka za ples v JSKD. “Da bi se lahko polno izražal, mora ogromno trenirati. Pri treningih pa so bolečine in poškodbe zelo pogoste. Običajno jih tudi plesalci dolgo zanemarjajo, po pomoč k zdravniku gredo šele, ko so bolečine že hude in pogoste, celo trajne.”
Slovenska plesalka Mateja Bučar o plesni medicini pravi: “Plesna medicina je postala nujen sopotnik znotraj klasične in sodobne plesne umetnosti. Znanja, ki jih nenehno pridobiva skozi delo na področju klasične in sodobne plesne umetnosti, so vgrajena že v delo v šolah in na akademijah. Hkrati so nepogrešljiva pri oblikovanju profesionalnih in vrhunskih plesalcev, vsekakor pa nujna ob preprečevanju poškodb in tedaj, ko se z njimi soočajo. Plesna medicina bi morala biti ključna spremljevalka profesionalne poti v plesni umetnosti.”
Ingrid Kerec, nekdanja plesalka, plesna pedagoginja, ki dela na Dunaju in predsednica prve konference pri nas, ob tem izpostavlja: “Dandanes so fizične zahteve za plesalke in plesalce izjemno visoke, saj morajo, ko gre za kariero na področju sodobnega plesa, obvladati veliko različnih tehnik. Vse to je izjemno naporno, saj so, denimo, koreografije sestavljene tudi iz akrobatskih elementov. Zato se tudi poškodbe, žal, dogajajo.”
Trenerji in pedagogi naj bodo podkovani tudi o zdravju
Kerečeva je prepričana, da bi na vse vidike plesa in z njim povezano skrbjo za zdravje morali plesalce primerno pripravljati že od prve dne treniranja. “Še najboljši so tisti, ki so bili nekdaj sami pleasalci.”
V tujini to počnejo, vloga pa se še okrepi, ko se plesalec odloči za izobraževanje na za to namenjenih visokih šolah za ples.
Pri nas bi še zlasti plesni pedagogi lahko imeli večjo vlogo, vendar bi morali do potankosti poznali temeljna načela uporabne anatomije in biomehanike plesa. “Pa tudi plesna medicina bi morala biti s šolami in plesalci tesno povezana. Plesne pedagoge bi morala primerno usposobiti tudi za takšne probleme, šolske vsebine bi morala obogatiti s poglavji o terapiji in skrbi za zdravje plesalcev Tako pa plesalci in plesni pedagogi pri nas ne vedo, kje poiskati pomoč, ko gre za težave z zdravjem in trajne okvare.”
Oranje ledine
Sogovornica omenja, da morda sprva težave še niso tako resne, da bi bil nujen takojšen obisk pri zdravniku. “Vendar pa bi že takrat morale biti plesalcem na voljo učinkovite neinvazivne preventivne metode za ohranjanje in vzdrževanje zdravja, pa tudi alternativne terapije. Za to bi morala celovito in kakovostno skrbeti plesna medicina, ki je pri nas še krepko v povojih. No, začela je orati ledino.”
Nina Meško je bila sama je bila plesalka in je vse te težave doživljala tudi sama, prav tako tudi odziv zdravnikov.
O tem pripoveduje: “Ne trenirajte tako pogosto. Če vas noga boli, je pa ne dvigajte tako visoko. Saj imate še en gleženj - take in podobne so najpogostejše opazke večine zdravnikov, ko se poklicni plesalec k njim zateče po pomoč.”
Zdravnik družinske medicine se prvi sooči s plesalčevimi bolečinami, ki ne pojenjajo, temveč se stopnjujejo, pa s poškodbami in tudi s poklicnimi okvarami. “Mnogi vseh teh problemov ne vzamejo dovolj resno in tudi ne razumejo, da je za nekatere ples kruh, da mora biti za nastop vsak plesalec brezhiben. Torej naj bi bil tudi brezhibno zdrav.”
Meškova omenja še, da je podobno tudi, ko gre za naporne treninge mladostnikov, ki so si ples izbrali zato, ker ga imajo radi in se želijo izražati na takšen način. Zato mu posvečajo ves prosti čas. “Tudi pri njih se večina zdravnikov v primeru težav podobno odzove in postreže z blagohotnim nasvetom, naj si mladostnik raje izbere drugi konjiček.”
Tkejo strokovno mrežo
Kerečeva ocenjuje, da se to ne bi dogajalo, če bi imeli tudi pri nas - po vzoru EU - razvito plesno medicino, strnjeno pod strokovnim okriljem. “Tudi ta konferenca je združila nekaj pomembnih strok - zdravnike, športne specialiste, terapevte s področja priznanih alternativnih terapevtskih in gibalnih metod, strokovnjake s področja prehrane in učitelje plesa. To je začetek na področju resne strokovne obravnave plesalcev na vseh ravneh te dejavnosti. Gre za zametek mreže profesionalnega razvoja,” je prepričana sogovornica.
Nina Meško ob tem omenja, da so dosedanje izkušnje že večkrat potrdile, da so tudi trenerji in plesni pedagogi pri nas še premalo seznanjeni tudi z anatomijo in načini, kako delati s telesom. “Da je to res, je med drugim potrdila delavnica Osnove plesne anatomije, ki smo jo pripravili pred dvema letoma. Plesni pedagogi so prvi, ki bi morali razmisliti o svojem načinu poučevanja in upoštevati sodobna spoznanja ter načela dobre prakse. Hkrati bi morali razvijati način, ki temelji na spoznanju, da se s telesom pri plesu dela v harmoniji, ne pa zoper telo.”
Meškova se ne strinja s trditvijo, da je v plesu treba telo nadzorovati, premagati potrebe in želje, prezreti nelagodje in tudi bolečino - “vse to zgolj zato, da bomo obvladali ta svoj 'inštrument'. Telo torej. Ob tem pozabljajo, da plesalčevega telesa nikakor ne moremo zreducirati zgolj na raven inštrumenta. Telo torej potrebuje skrb, vzdrževanje zdravja, ohranjanje zdravja in za vse to dobro usposobljene strokovnjake - zdravnike, fizioterapevte in še vrsto drugih.”
JASNA ARKO
