V galeriji Loža svoje raziskovanje skulpture predstavlja Lujo Vodopivec
Lujo Vodopivec sodi v generacijo slovenskih kiparjev, ki so v svojem umetniškemu raziskovanju začeli znova poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj in identiteto. Razstava Vsiljivec odstira pogled v njegova snovanja zadnjih štirih let, v koprski galeriji Loža bo na ogled do 6. junija.
KOPER> Akademskega kiparja in profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost Luja Vodopivca (1951) širša javnost zagotovo najbolj pozna po njegovih malih plastikah - konjičkih iz srede 80. let. Vodopivec sodi z Jakovom Brdarjem, Mirsadom Begićem, Dubo Sambolec, Matjažem Počivavškom in Mojco Smerdu v generacijo kiparjev, ki se je v slovenskem kiparskem prostoru uveljavila tudi s tem, da je postavila nova teoretska izhodišča.
Kipar, ki je leta 1986 s postavitvijo Freiburški volkodlak na 42. beneškem bienalu uveljavil jugoslovansko novo podobo, se tokrat ne predstavlja le s skulpturami, marveč tudi s stenskimi reliefi ter dvema slikama. V razstavišča Obalnih galerij se vrača po dveh desetletjih in, kot pravi kustos razstave Andrej Medved,tokrat spet prekinja z ilustrativnostjo in pripovednostjo - značilnostma figurativnega kiparstva. Rezultat njegovega aktualnega raziskovanja je namreč osamitev figure, saj jo potisne v območje brez zgodbe. Za bistveno občutenje figure, tako Medved, nista temeljna premikanje in gibanje telesa. Slednje Vodopivca ne zanima.
“Pri njegovih novejših delih gre za gibanje-na-mestu, za stapljanje nevidnih sil, ki oblikujejo telesnost, za sublimacijo simbolnega sveta na imaginarni ravni; kjer je realnost, kot smo rekli, že povsem odsotna, marginalna. Kip je vmesnost - himen - je vstopnica za vstop v globeli in obskurnost jam in kavern, kjer vlada nezavedno. To ni fantazma. In “telesa brez organov” so tisto, kar ostane, ko je bilo odvzeto vse,” v katalogu, ki spremlja razstavo zapiše Medved.
Telo in telesa
Koprsko postavitev sta avtor in kustos zasnovala v dveh delih: na eni strani gre za figure, ki so vezane na telo, v drugem sklopu pa, kot pravi Medved, telesa brez organov. “To so abstraktni stroji, ki z neskončno domišljijo in intelektom ter brez nezavednega oživijo,” meni kustos in dodaja, da tako onemogočijo oziroma celo prepovejo vsakršno razlago in teoretsko obnovo. Tisto, kar po Medvedovi oceni vodi Vodopivčevo roko, je občutenje stvari. Njegov svet tako nikakor ne more biti narava, marveč zgolj in izključno umetniško delo.
Lujo Vodopivec je kiparstvo študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALU) pri profesorjih Dragu Tršarju in Zdenku Kalinu. Na ALU je opravil tudi kiparsko specialko, kasneje pa se je izpopolnjeval v New Yorku pri Williamu Tuckerju in Sidneyu Geistu. Leta 1994 je razstavljal na bienalu v Sao Paulu, za svoje delo pa je prejel številne nagrade. Med njimi zlato ptico, nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado.
Vodopivec je znan po tem, da svoja dela večkrat uniči ali jih preoblikuje in definira na novo. Takšna primer sta tudi Hadrijanovi spomini II., bronasta skulptura, postavljena v vitrino iz pleksi stekla, ki ima v podlago vgrajene električne žičke ter Meso - pregled, izdelano v enaki tehniki.
Skulpture, postavljene na steno, so v njegovem opusu novost, zanje pa poleg bronastih fragmentov uporablja elektroinstalacijski material, denimo cevi in žice. Tak primer je skulptura Ga-ga (2010), pri Polarnem bitju (2011) pa sta Vodopivec in Medved združila tudi ustvarjalni impulz - gre namreč za skulpturo, katere sestavni del je fragment kustosove pesmi.
Gledalec kot opazovalec
Pri ogledovanju Vodopivčeve razstave gledalec hitro začuti, da ima opravka z deli pronicljivega opazovalca. In ko išče vsiljivca, kakor mu “veleva” naslov postavitve, se giblje po različnih poteh. Kar najde, je seveda njegova zgodba oziroma utrinek iz lastnega asociativnega sveta. Danes težko rečemo, da je tujek tehnologija, saj v naših življenjih zavzema vedno širše polje. Stopa z velikimi in prožnimi koraki. Kot da bi mu kradla zemljo, človeka potiska v kot. V osamo kubusa iz pleksi stekla.
MAKSIMILJANA IPAVEC
