V Libiji divja vojna in Evropa je v njej

Franciji, Angliji in ZDA se je v zračnih operacijah pridružila še Italija, kar za Rim pomeni daljnosežen kakovostni preskok. Italijanski bombniki se vračajo v njeno nekdanjo kolonijo, pravzaprav na njeno nebo, kar pri Libijcih, ne glede na to, na kateri strani se borijo, zbuja strašne spomine na italijanska bombardiranja na začetku prejšnjega stoletja.

“Italijani smo bili prvi na svetu, ki smo spuščali eksploziv iz letal,” je v dnevniku Corriere della sera zapisal novinar Gian Antonio Stella. Zgodilo se je pred stotimi leti, 1. novembra 1911, ko je Genovežan Giulio Gavotti južno od Tripolija iz letala odvrgel ročno bombo, ki je eksplodirala sredi tabora libijskih upornikov. To je bil samo uvod v pravi masaker, ki je sledil v dvajsetih in tridesetih letih. Pri Libijcih je spomin na italijanske zločine še živ in boleč, zato upravičeno novinarjevo opozorilo: “Previdnost, previdnost, previdnost.”

Silvio Berlusconi je popustil pred pritiskom zaveznikov, zlasti ZDA in Francije, in si zaradi tega nakopal srd Umberta Bossija in njegove Severne lige. “Italija je postala francoska kolonija,” je dejal Bossi in napovedal, da njegovi poslanci ne bodo podprli italijanskega vojaškega posredovanja. Berlusconijev tednik Panorama pa je na naslovnici objavil fotografijo francoskega predsednika, oblečenega v Napoleonovo uniformo, kar je razkačilo Sarkozyja, ki je od italijanskega premierja zahteval opravičilo. Diplomati pa kljub temu zagotavljajo, da so odnosi med državama dobri.

Medtem evropske in ameriške bombe padajo na Tripoli, Gadafijeve enote bombardirajo upornike in civilno prebivalstvo v Misurati, “libijskem Stalingradu”. Evropa je v vojni in to na območju nekdanjih francoskih, angleških in italijanskih kolonij. Čeprav v boju z “diktatorjem Gadafijem” in na strani uporniških enot, se evropske države, nekdanje kolonialne metropole, nikakor ne uspejo otresti bremena preteklosti. In neokolonialne sedanjosti.

Te države imajo z Gadafijem neporavnane račune iz obdobja mednarodnega terorizma in palestinske osvobodilne vojne. Libijski polkovnik, ki je hotel koran obrobiti z marksizmom, je skupaj s Frantzem Fanonom ponavljal: “Evropa je položila šape na naš kontinent, treba jo je zbosti vanje.”

Tudi Italija jih ima, neporavnane račune. Gadafi je med zadnjim “prijateljskim” obiskom v Rimu italijanske sogovornike ponižal, saj si je sredi mesta dal postaviti šotore, s sabo pripeljal kamele in številno spremstvo ter za nameček hotel skupino brhkih Italijank prepričati, naj sprejmejo islam. Ob tej priložnosti ni pozabil Italijanov spomniti na njihove zločine, storjene libijskemu ljudstvu in od njih zahteval opravičilo. Berlusconi je pred Gadafijem pokleknil in mu poljubil prstan. Vse zaradi nafte.

Ampak Italija je posebna, netipična zgodba. Njen problem so begunci, ne Gadafi. Begunci iz severne Afrike so postali problem vse Evrope, ki pa se z njim ne zna soočati. Soočajo se posamezne evropske države. Francija, na primer, ki pošilja svoje bombnike nad Tripoli, in zapira mejo z Italijo, da bi afriškim beguncem preprečila vstop na svoje ozemlje. Begunci so postali dvostranski italijansko-francoski problem. Kmalu bodo problem vseh držav, ki mejijo na Italijo, tudi slovenski. Francija je na meji z Italijo že suspendirala schengenski sporazum, da bi sebe rešila pred begunskim valom.

Evropa je Italijo pustila na cedilu. Ker je Evropska unija negibna, so pobudo v svoje roke vzele posamezne članice. Francija in Italija, na primer. Predlagajo spremembo schengenskega sporazuma. Državi, ki imata moreče zgodovinske spomine, povezane s severno Afriko, se zavedata, da begunski val ne bo kratek. Valu bo sledil nov val. Poletje je primeren čas za prevoze beguncev čez Sredozemlje.

Kaj bi pomenila sprememba schengena in uvedba strožjih pregledov na mejah držav članic? Razkrila bi resničnost Evropske unije, ki se odpoveduje reševanju skupnih zadev, zunanjo politiko pa prepušča kar svojim najmočnejšim članicam. Sprememba schengena bi pomenila, da se Evropa odpoveduje svojemu osnovnemu načelu: svobodi gibanja.

Ob vojni v Libiji skrbi molk evropske civilne družbe. Res je, vojaška intervencija ima formalno pokritje v resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov. Vendar resolucija omenja zgolj varovanje civilnega prebivalstva, ne predvideva pa neposrednih letalskih napadov na Gadafijevo rezidenco v Tripoliju. V resnici se pod resolucijo OZN skriva resnični namen vojaške intervencije v Libiji: odstranitev polkovnika Gadafija. Ameriški predsednik je prepričan, da v Libiji ni mogoče vzpostaviti trajnega miru, če bo Gadafi ostal na oblasti.

Vojne je lahko začeti, težko jih je končati. Nikoli ne veš, kako se bodo končale vojaške avanture, kaj vse bodo povzročile. Nič ne kaže, da bo vojna v Libiji že jutri končana. Nasprotno, obetajo se novi zapleti. Kaj bi se, na primer, zgodilo, če bi bomba, ki bi jo odvrglo italijansko letalo, ubila tudi kakšnega civilista? Bi Gadafi tudi za upornike postal narodni heroj?

ROBERT ŠKRLJ