V Luki Koper dela na stotine novodobnih sužnjev

Janez - ime je seveda izmišljeno, saj si naš sogovornik ne upa razkriti svoje identitete - je precej vznemirjen. “Zadnje čase v javnosti odmevajo zgodbe izkoriščenih tujih gradbenih delavcev, a povem vam, da se v Luki Koper dogajajo še hujše stvari,” pripoveduje. “Ne gre sicer metati vseh delodajalcev v isti koš, a mnogi fantje ne morejo več. Saj bi se uprli, pa si ne upajo. Ko bi vi vedeli, kakšnim pritiskom so izpostavljeni: grožnje, šikaniranje, mobing ... Že tako ne smeš nič reči, ker ti delodajalec takoj zagrozi z odpovedjo. Fantje si niti v sindikat ne upajo včlaniti, čeprav - resnici na ljubo - kaj pa bi imeli od tega? Zato se bojim, da če bi se javno izpostavil, me ne bi želel nihče več zaposliti, saj bi me takoj ožigosali za problematičnega,” opravičuje svojo anonimnost.

Prisiljeni so v nadure

Janez, ki je slovenski državljan, je že vrsto let zaposlen pri enem od podjetij, ki ima pogodbo z Luko Koper. “Na mesec opravim okoli 220 ur, za kar prejmem približno 900 evrov. Če bi bil zaposlen v Luki Koper, bi za isto delo prejel med 1400 in 1500 evri. Zgodi se, da tudi po nekaj dni ne vidim svojih otrok: zjutraj, ko grem v službo, še spijo, zvečer, ko se vrnem domov, že spijo ... A tu ne gre zame!” pojasnjuje. “Srce me boli, ko vidim te uboge fante, ki v Sloveniji delajo z delovno vizo, kako garajo po cele dneve za pičle tri evre na uro. Kajti če želijo preživeti sebe in svojo družino, so prisiljeni delati nadure. In tako na mesec naredijo tudi po 300, 350 ur, namesto predpisanih 176. Čeprav delajo tako ponoči kot ob nedeljah, se to pri plačilu ne pozna. Tudi za regres in trinajsto plačo ter t. i. dodatek za uspešnost in gospodarnost, ki ga Luka Koper vsake tri mesece razdeli med svoje zaposlene, se lahko obrišejo pod nosom.”

“Nismo vsi samo 'glupi' Bosanci”

Mujo - tudi njegovo ime je izmišljeno, saj si ne upa niti predstavljati posledic, če bi v javnosti nastopil s svojim pravim imenom - še predobro ve, o čem govori Janez. Kot pogodbeni delavec je plačan po učinku. “Včasih si lahko po cele dneve v luki, od ranega jutra do poznega večera, so pa tudi dnevi, ko te delodajalec ne potrebuje in čakaš doma na klic,” pojasnjuje. Ko je pred desetimi leti prišel v Slovenijo, je imel povsem drugačno predstavo o naši državi. “V Slovenijo sem prišel delat, da bi zaslužil denar, s katerim bi si lahko izboljšal ekonomski položaj in omogočil lepšo prihodnost svojim otrokom. A namesto tega sem dobil to!” pove skozi stisnjene zobe.

“Za isto delo sem bistveno slabše plačan kot luški delavec. Tuji delavci smo očitno kot nekakšni sužnji, brez vseh pravic - do normalnega urnika, do zasluženega počitka, do poštenega plačila ... Pa kaj mislijo, da smo živali?! In ko zbereš pogum in se potožiš, te delodajalec grobo zavrne, češ, zakaj pa nisi ostal v Bosni! Mnogo fantov je že obupalo in so se že vrnili nazaj domov, drugi vztrajamo. Življenje v Sloveniji je drago. Najemnine so visoke, stroški tudi. Če želiš poslati še nekaj denarja domačim v Bosno, ti v denarnici ne ostane nič. Nekateri delavci že po nekaj mesecev niso dobili plače in nimajo denarja niti za sendvič. Kako preživijo? Tako, da si med seboj pomagamo, kolikor si lahko. Danes posodiš ti meni, jutri jaz tebi ... Tako to gre, veste, gospa moja.” Obmolkne. Po krajšem premisleku nadaljuje: “Ne vem, kaj naj vam rečem ... Za večino ljudi smo samo 'glupi' Bosanci. A nismo vsi, ki smo prišli iz Bosne v Slovenijo delat, neizobraženi. Kar nekaj nas ima srednjo izobrazbo, a žal ne moremo dobiti druge službe.”

Mujo je prepričan, da je vse to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji s tujimi delavci, dobro načrtovala prav država. “V kateri drugi državi znotraj EU, razen morda v Bolgariji in Romuniji, pa še dobiš s tako lahkoto delovno dovoljenje kot pri vas? Če uspeš dobiti to dovoljenje v Nemčiji ali Avstriji, je kot zadeti na lotu! V Sloveniji pa ... Seveda je na široko odprla svoja vrata tujcem. Mi smo poceni delovna sila, pripeljejo nas sem in mi delamo kot norci, ko pa nas ne rabijo več, nas pošljejo nazaj. Hvala lepa za takšno priložnost,” je ogorčen Mujo.

Kje je inšpekcija?

Da v luki dela na stotine novodobnih sužnjev, ustrahovanih in brez kakršnihkoli pravic, je pred dnevi opozoril še Sindikat žerjavistov Luke Koper, ki je med razlogi za zagroženo stavko navedel tudi katastrofalno stanje na področju varnosti delavcev in premoženja.

“Če delaš po tri, štiri izmene skupaj, zagotovo ne moreš več biti skoncentriran na svoje delo in s tem ogrožaš sebe in druge,” opozorilom žerjavistov pritrjuje Mujo. “A če želim zaslužiti za preživetje, moram toliko delati,” se opravičuje.

Kot pojasnjuje Janez, problem tiči v tem, da luški delavec Luko Koper stane okrog 18 evrov bruto na uro, pogodbena podjetja pa od Luke za svojega delavca dobijo med osem in devet evrov bruto. “Seveda nas ne morejo zadostno plačati. Pa naj se z Luko Koper dogovorijo za boljšo pogodbo! Ob tolikšnem pretovoru skoraj ne morem verjeti, da Luka nima denarja. Vprašanje pa je, kam gre ves ta denar. In še nekaj mi ne gre v račun: če naši delodajalci res nimajo denarja za naše plače, s čim si potem privoščijo bajno drage avtomobile, s katerimi prihajajo v Luko?! Jaz se moram pa tudi po dežju naokrog prevažati z motornim kolesom, ker si ne morem privoščiti še enega kredita!” je razočaran Janez. Tudi zato, ker se počuti povsem nemočnega. “Tisti, ki smo zaposleni za nedoločen čas, imamo k pogodbi o zaposlitvi dodan še aneks o sporazumni odpovedi, ki delodajalcu omogoča, da lahko delavca odpusti, kadar hoče. Zato imamo dejansko zvezane roke. Če delodajalcu zagroziš s prijavo na delovni inšpekciji, ti on zagrozi z odpovedjo. Na koncu vidiš, da se ti sploh ne splača karkoli reči. In povem vam, dokler bo država stala križem rok, se bodo dogajale take nepravilnosti.”

“Večina teh pogodbenih podjetij - ne trdim, da so vsa enaka, da ne bo pomote - svojim delavcem nakazuje minimalne plače, preostanek denarja pa jim dajo na roko in se tako izognejo plačilu davka. Večina jih tudi ne plačuje redno socialnih prispevkov ... Luški šefi pravijo, da na to ne morejo vplivati, saj je interna stvar delodajalca. Ok, kaj pa država? Luka je vendar v večinski lasti države. Kaj države tovrstne kršitve delovne zakonodaje ne zanimajo? In kje je inšpekcija?! ” ne more razumeti Janez.

Nastaja drugi pol “nevidnih” delavcev?

V Luki Koper poudarjajo, da nimajo nikakršnih pristojnosti, da bi nadzorovali ta podjetja, ampak je to v domeni delovne inšpekcije. Na republiškem inšpektoratu za delo pa so pojasnili, da so ta pogodbena podjetja (njihovo število se sicer spreminja, trenutno jih je okoli 40) redno pod inšpekcijskim nadzorom. Lani so inšpektorji opravili 24 pregledov in ugotovili kar nekaj nepravilnosti v zvezi z delovnopravno zakonodajo, kot na primer zaposlovanje na črno, zaposlovanje tujcev, posredovanje delovne sile, vodenje evidenc s področja dela, izplačilo plač in regresa, odpoved pogodbe o zaposlitvi, razporejanje delovnega časa, nadurno delo, zagotavljanje počitka, izraba letnega dopusta in tako naprej.

Prejšnji petek je Nadzorni svet Luke Koper upravi podjetja naložil, naj z javnim razpisom takoj poišče neodvisno zunanjo inštitucijo, ki bo preverila domnevne kršitve delovne zakonodaje na območju pristanišča. V sredo pa je poslanec SLS Franc Pukšič ministru za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivanu Svetliku poslal poslansko vprašanje v zvezi z nadzorom nad delovnimi razmerami v Luki Koper.

Pukšič se v pismu sprašuje, “ali nastaja drugi pol 'nevidnih delavcev' v Sloveniji”. Prepričan je, da do nastalih razmer v državi ne bi prišlo, če bi vsi odgovorni, od uprave Luke Koper do pristojnega ministrstva in inšpekcijskih služb, ukrepali v skladu s svojimi pristojnostmi. PETRA VIDRIH