V mestu nad oblaki čas teče drugače
Postaja Topolove je v vasi, kamor ne vozi nobena redna avtobusna linija, tudi železnica bi bila v tem naklonu nemogoča. Čeprav so odprli mednarodno letališče, na njem ni pristalo še nobeno letalo. Odpirajo ambasade, ki spravljajo v zadrego zunanja ministrstva. Kljub vsemu je Postaja zgodba o uspehu.
“Največji problem smo imeli, ko smo odprli ambasado izbrisanih. Po telefonu me je poklical uradnik s slovenskega zunanjega ministrstva in me zadržal na telefonu več kot pol ure, me spraševal, kaj smo s tem mislili, kje imamo pisarno, telefon. Si predstavljaš, jaz pa mu v svoji beneški slovenščini, ki je ni razumel, skušam pojasniti, da to ni ne prva ne zadnja ambasada, ki smo jo odprli, in da gre za svojevrsten umetniški projekt,” pripoveduje domačinka Donatella Ruttar, navigatorka Postaje Topolove, prava Topolonavtka. Seveda, si mislim, kdor ne pozna Postaje, si bo težko predstavljal.
Postaja Topolove je delavnica. Delavnica, ki to mirno vasico z nekaj deset prebivalci, ležečo na strmem bregu nad dolino rečice Kozce, kakšnih dvajset kilometrov severno od Čedada, vsako leto v prvih treh tednih julija spremeni v svetovno prestolnico ali, kot se je izrazil eden od umetnikov, v mesto nad oblaki, kjer imaš občutek, da lebdiš nad ostalim svetom in časom. Prihajajo umetniki z vsega sveta, eni s projektom v kovčku, drugi le z namenom, da ga bodo ustvarili v prostoru in času Postaje. Publika so domačini, stari in mladi, ter obiskovalci od drugod, ki dogodke spremljajo na topolovskih ulicah ali jih odkrivajo po skednjih, senikih ali drugih prostorih ter v priložnostnem letnem kinu.
V enem samem dnevu
Minulo nedeljo, na prvi vikend Postaje, je bila v vasi že prava topolovska atmosfera, umirjena in navdihujoča. Pred Juljovo hišo na samem začetku vasi je na kamnitih tleh sedela skupina najstnikov, udeležencev video delavnice, ki jo vodi novogoriška režiserka Anja Medved. Anja je na zadnjih dveh Postajah posnela avtorski dokumentarec o dogajanju, letos pa se je odločila kamero prepustiti “otrokom”. Otroci, večinoma domačini, so namreč ključni del Postaje, saj so z njo dobesedno rasli, celih osemnajst let, kolikor traja. Na začetku so le racali za drugimi, gledali in poslušali, kmalu nato pa so jim dali v roke inštrumente in jih vključili v različne sestave. V osemnajstih letih so odrasli z vsemi filmi, glasbami in umetnostmi, ki so jih tam videli, doživeli, in danes se jim to pozna. So aktivni in odprti uživalci umetnosti.
Z enega od mini trgov se po vasi razlije glasba - trobenta, harmonika in saksofon. Matej Špacapan, Aleksander Ipavec in Piero Purini, trio Etnoploč, so v Topolovem vselej dobrodošli, saj znajo v elegantnem slogu napolniti atmosfero z najtoplejšimi zvoki. Publika je bila ob njihovem simpatičnem performansu in drzni glasbeni mešanici napevov, ko so v eno skladbo zgostili pesmi Marko skače, Jugoslavija, Druže Tito, mi ti se kunemo in Vstajenje Primorske, odkrito srečna. In ko so zaigrali skladbo, ki jo je zložil njihov kolega tik pred smrtjo, se je po prostoru zlila taka lepota, kot je tam še ni bilo. Ljudje so za nekaj trenutkov prenehali dihati in šele židovski klezmer jih je odvedel nazaj v realnost, sprva s počasnimi ritmi, potem pa vedno hitreje in hitreje.
Na drugem koncu vasi so se že pripravljali igralci Beneškega gledališča. Režiser Marjan Bevk jim je dajal še zadnje napotke, kmalu zatem pa so se topolovske uličice spremenile v oder, na katerem so uprizorili Leno iz Tapoluovega, gledališko delo po knjigi O žalostnem dogodku v Topolovem (izdala Lipa, Špeter, 1995). Ta žalostni dogodek, ki ga je zabeležil Beneški državni arhiv, se je zgodil leta 1720. Gre za resnično zgodbo neke Maddalene Ferletič, vulgo Zuljan iz Grmeka, ki se je preživljala tako, da je prosila miloščino ali pa delala pri družinah v bližnjih vaseh. Marca 1720 je na nekem seniku v Topolovem povila mrtvo deklico, tragedija pa je bila še večja, ker so jo obtožili detomora. Čeprav so bili Topolovčani nad dogodkom osupli, so se odločili, da ji bodo pomagali, predvsem pa da ne bodo dovolili, da ji sodijo v Čedadu, v drugem kraju z drugimi sodnimi navadami, različnimi od tistih v Benečiji, ki je pod Beneško republiko imela obširno sodno in upravno samostojnost. Pretresljivo zgodbo so odigrali v spevnem beneškem narečju, Magdaleno pa je odlično interpretirala mlada Cecilia Blasutig. Zgodbo, ki jo je v knjigo zapisal Giovanni Maria Del Basso, v gledališki jezik pa priredil Giorgio Banchig, je publika sprejela s solzami.
Po večerji s friko, polento in drugimi jedmi, ki jih strežejo na osrednjem trgu pod cerkvijo, edinem večjem ravnem delu v vasi, navzoče povabijo na zanimivo predstavitev nenavadnega projekta, kakršnih na Postaji ne manjka. Topolovectopolove, tek iz osrčja Istre do Benečije je projekt Enrica Viole iz Trsta. Enrico bo danes ob 18. uri startal iz vasi Topolovec v Istri, blizu Abitantov, in tekel vse do Topolovega v Benečiji, skupno 140 kilometrov, ki jih bo po njegovih izračunih pretekel v 26 urah. Zares. V Topolovem ga bodo pričakali jutri, v soboto ob sončnem zahodu. “Rad tečem po gozdu, izogibal se bom asfaltu,” pravi Enrico. V prvem delu bo tekel precej po gozdu in ponoči. “Izjavljam, da bo to potovanje pravo umetniško delo. Umetnik sem, ne pa športnik. Umetnik, ki preteče sto kilometrov.” Umetnik z zgodbo, saj so v Topolovcu ujeli njegovega deda, partizana, in ga poslali v taborišče, od koder se ni več vrnil.
Na poti v kinodvorano si v enem od skednjev ogledamo še video postavitev Ženske žirafaMartina Nicolettija, ki govori o nemoralnem etničnem turizmu na severnem delu Tajske. Dekleta, ki so pobegnila iz Burme, tukaj, v ponudbi alternativnega turizma, prodajajo svoje podobe avtentičnosti, kot bi bile bitja iz živalskega vrta. Učinkovito opozorilo.
Filmska dvorana je na prostem, platno pa belo prepleskan del fasade ene od hiš. Film La vie di laMarca D'Agostinija, ki živi v Glasgowu, je nekakšen road movie. Obišče izseljence, ki so se v letih 1850-2009 iz Furlanije izseljevali v vzhodno Evropo, Slovaško, Ukrajino, Romunijo in Madžarsko. Eni kot delavci, drugi kot cenjeni konstruktorji in graditelji železnic, tretji spet iz drugih razlogov. Emigranti govorijo svoje zgodbe, publika jih spremlja. To so znamenite lune Topolovega.
Lune Topolovega
Začelo se je na senikih. Pred osemnajstimi leti, ko vas še ni bila tako obnovljena, se je dogajanje - koncerti, filmske projekcije - odvijalo na senikih, maloštevilna publika je morda tam tudi zatisnila oči ali počakala zoro. “Baza za vse umetnike in prišleke je bila najina hiša, ki je danes nizozemska ambasada. Ključ je bil vedno pod kamnom, in to so vedeli vsi,” pove Donatella.
Lune Topolovega so mnogim dale priložnost občudovati resnične in prave bisere, skrite v svetovni kinematografiji in video umetnosti. Na primer redke materiale, ki prihajajo iz Kazahstana ali iz kavkaških republik, in številne druge. Vse to po zaslugi Aleksandre Korvenheimo in njenega izjemnega osebnega arhiva filmskih raritet, ki ima bazo v Estoniji. Filmske dragocenosti bodo predstavili 16. julija. Letos bo pozornost filmskih lun usmerjena v bivše sovjetske republike osrednje Azije, pokazali bodo mojstrovine, kot so L'angelo della spala destraDjamsheda Usmonova (2002, v originalnem jeziku z angleškimi podnapisi) ter Highway (1999) in Paradise (1995) Sergeja Dvortsevoja. V tem okviru bodo predvajali tudi slovenski film OčaVlada Škafarja, ki bo na sporedu v petek, 15. julija, ob mraku.
Specifičnost Postaje so vedno bile delavnice, ponovi Donatella Ruttar, ki skupaj z Morenom Miorellijem in Antonello Bukovaz že od vsega začetka smelo vodi Postajo. Ena od najbolj znamenitih je Topolovska Minimalna Orkestra, v kateri z ramo ob rami od leta 2008 igrajo otroci in vrhunski glasbeniki, amaterji in profesionalci, ljudje iz različnih glasbenih zvrsti. Dirigent te “utopije” je Antonio Della Marina iz Vidma, orkester pa je imel že tudi nastope zunaj Postaje. “Veličina je v tem, da le redkim uspe vse to združiti v celoto in ohraniti ta izredni učinek. Našemu orkestru je to uspelo,” je prepričan Moreno Miorelli.
Letošnja delavnica bo namenjena tudi glasbi klezmer pod vodstvom neutrudnega raziskovalca judovske kulture Davida Casalija. Spoznavanje glasbe, ki so jo igrali pri porokah in judovskih praznikih, bodo na koncu prelili v koncert Topolnovi Klezmer Orkestri.
“Na Postajo smo prenesli svoj studio, delali bomo bodisi stvari za ta prostor bodisi vsak zase. To je pač način, da se družimo nekaj dni, živimo skupaj, se skupaj utrujamo, spimo, jemo. Nam se to sicer dogaja pogosto, vendar le v takšnem prostoru najdemo koncentracijo, daleč od vsakdanjosti,” pravi član ene od glasbenih skupin.
Poeziji in literaturi so na Postaji namenjeni Glasovi iz čakalnice, ki jih izbira Miha Obit, programsko shemo pojasnjuje Donetella Ruttar, v neki kuhinji neke hiše, veliko čez polnoč, ko nastopi čas za pogovore in drobne improvizacije. “Obstaja pa tudi Koderjana, na katero vsako leto povabimo enega od pisateljev ali pesnikov, da živi v vasi in napiše delo, ki ga potem natisnemo v izvirniku in tudi v prevodu.” Tu so že pisali Iztok Osojnik, Drago Jančar, Iztok Geister, Fabio Franzin, letos pa so povabili pesnico Tajo Kramberger, Ljubljančanko, ki živi v Kopru. V Topolovem je pisala novembra, svoje delo pa bo predstavila 16. julija ob sončnem zatonu.
“Postaja ... všeč mi je kraj, ker je zelenje, ker je veliko vode in ker vedno, ko pridem sem in sem tu nekaj časa, čutim, da je drugi svet mogoč. To mi da moč, da se soočam z vsem, s čimer se človek sooča med letom,” ena od umetnic pove v dokumentarcu Anje Medved. Glasbenica Amisiano je dodala, da je v Topolovem nekaj, kar zveni z njeno vizijo, z njenim načinom pristopa k svetu, umetnosti in glasbi, ter da je danes že težko najti prostore, ki so čisti in niso pogojeni s tržno logiko ali oportunizmom. Topolove so eden redkih.
Tradicija in sodobnost
Težko boste našli festival, kjer se na tako subtilen in inovativen način spajata tradicija in sodobnost. Kjer se z isto strastjo obravnavajo krivapete, ah ta prelepa dekleta, ki v tamkajšnjih pripovedkah zmešajo glavo kmetom, gozdarjem, da se pogubno zaljubijo in jih vzamejo za neveste, vse dokler žalostno ne spoznajo, da se niso vdali človeškemu bitju, kot tudi najtežji matematični problemi, ki se tičejo topologije.
Kjer na isti ravni sobivata želja po ohranitvi primarnih virov z visoko tehnologijo in kjer z veliko občutljivostjo obravnavajo prostor, topos. Kjer so ustanovili Topolovsko univerzalno pinakoteko, Globalno pisarno zdravja, Zavod za topologijo iz Topolovega, Inštitut zemlje za vodo in kjer na poti od Toplovega do Livka na slovenski strani ali kjerkoli drugje odkriješ marsikatero instalacijo, umetnino ali presenečenje.
Nikoli sicer ne veš natančno, kaj te na Postaji čaka, čeprav veš, da bo dobro. “Ta dimenzija svobode, biti v prostoru in zavzeti čas, je stvar, ki da veselje tu na Postaji Topolove,” pove Ruttarjeva. Ja, na Postaji zavzemajo čas z drugačnimi merami, namesto s številkami ga merijo z besedami: ob sončnem zatonu; z mrakom; v noči; od današnjega dne, skoraj vsak dan, v raznih krajih in urah ...
KLAVDIJA FIGELJ
