V Miljah so predstavili publikacijo Krajine dvajsetega stoletja/Paesaggi nel Novecento
Dialog, ki sta ga živela umetniška velikana 20. stoletja, je bil povod za razstavno-gledališki projekt Boris Pahor - Lojze Spacal Krajine dvajsetega stoletja - Paesaggi nel Novecento, s katerim sta koprska in miljska občini želeli utrditi prijateljstvo in sodelovanje. Razstava Spacalovih del in recital, ki temelji na Pahorjevi zbirki novel Moj tržaški naslov, sta gostovala v obeh mestih, predvčerajšnjim pa so v muzeju Cara' predstavili tudi dvojezično spremljajočo publikacijo.
MILJE>Boris Pahor (1913) in Lojze Spacal (1907-2000) sta bila prijatelja, sopotnika, someščana, kot je zapisal Pahor, “mlada človeka brez mladosti”. Združile so ju podobne življenjske izkušnje - tako eden kot drugi sta bila priča grozotam obeh svetovnih vojn. Pahor je bil v času druge svetovne vojne interniran v nemških koncentracijskih taboriščih, Spacal konfiniran v južni Italiji. Ob koncu vojne sta se srečala v rojstnem mestu; takrat se je rodilo prijateljstvo, iz njega pa sodelovanje, ki je trajalo več desetletij.
V vzdušju dialoga in povezanosti sta bila zasnovana tako razstava kot recital, duh dialoga med obema umetnikoma pa prežema tudi katalog. Ta med drugim ponuja reprodukcije sedmih izdaj Pahorjevih del, za katere je naslovnice pripravil in izdelal Spacal. Najstarejša je iz leta 1948, z njo je opremljena zbirka novel Moj tržaški naslov, ki je izšla pri Gregorčičevi založbi v Trstu.
V katalogu, tako kot v celotnem projektu, posvečenem Spacalu in Pahorju, sobivata likovnikova poteza in pisateljeva beseda. Slednja s Spacalovimi podobami zaživi vizualno in tako pri gledalcu okrepi občutek, da umetnika, ne glede na kodo njunega zapisa, k bralcu in gledalcu nosita izjemno podobna občutja.
Kot piše kustos razstave Franco Vecchiet, je bil odnos med Pahorjem in Spacalom ves čas zaznamovan s skupnimi izkušnjami fašističnega obdobja in vojnih let ter angažiranosti za novo in boljšo bodočnost. Spacal je v tem času ilustriral platnice in izdeloval ilustracije za prijatelja pisatelja, ta pa je Spacala predstavljal na razstavah. Leta 1949 je med drugim v katalogu Spacalov likovni jezik opisal: “Iz njegove ranjene podzavesti so rasle tenke in ozke črte, njegove barčice na strmih čereh. In navkljub temu, da imamo pred takimi kompozicijami nek mučen vtis skonstruiranosti, moramo vendar priznati, da je v njih prelom s krivično resničnostjo. Spacal je, ne da bi si bil tega svest, upodobil tisti napol primitivni napol odsotni svet, ki je klil v tolikih izmed naših mladih ljudi v dobi fašistične more.”
Vecchiet je prepričan, če pogledamo na Spacalov opus iz tistega obdobja v luči sodelovanja s Pahorjem, da opazimo nepričakovano obzorje idej in programov: “Novi elementi, ki pridejo na dan, nas prisilijo, da začnemo gledati na Spacalov opus drugače in se začenjamo na bolj neposreden način primerjati s takratnim časom.”
Tudi nadaljnja desetletja postavijo v njunem delu skupni imenovalec. Čeprav je groza druge svetovne vojne pri vsakem od njiju pustila neizbrisen pečat, je opus obeh poln upanja, vere v rešitev ter gonilo obojega - ljubezni.
Publikacija Pahor - Spacal Krajine dvajsetega stoletja - Paesaggi nel Novecento je poseben dokument - ne priča le o nizu dogodkov in pobudi, marveč dokazuje, da dialog v umetnosti lahko, čeprav čez desetletja, spodbudi sodelovanje dveh sosednjih občin v sosednjih državah, ki si delita tudi kulturno sosedstvo.
Ali kot v zapisu, objavljenem v katalogu, pravi miljski župan Nerio Nesladek: “Danes je ta kulturni projekt prvo otipljivo znamenje, ki dokazuje premoč jezika, znaka besede in kulture kot prvin pravega veznega tkiva.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
