V oranžnih vinih se zrcali narava
So bela, rdeča in tudi rosé vina. Kot je družina okusov, sladko, kislo, slano in grenko dobilo peti okus, umami, so tri barve vina dobile četrtega brata, skupino oranžnih vin, katere najimenitnejši predstavniki prihajajo iz naših in nam bližnjih dežel.
PRIMORSKA> Oranžna vina? Da, oranžna vina. Skovanka je nova, rodila se je med praktičnimi anglosaksonci, da so natančno determinirali in označili skupino vin iz grozdja belih sort vinske trte, za katere je v fazi predelave značilen daljši stik grozdnega soka z jagodno kožico. Gre za predelavo belih vin po postopku za rdeča, pravzaprav pa za tradicionalni pristop, saj so tudi bela vina nekoč “kuhali”. Na ta način se iz jagodnih kožic izluži več barvil in taninov, zaradi česar so vina globljih barv, denimo starega zlata ali jantarja.
Moda je izpodrinila stara oranžna vina
“Oranžna vina so tu od vselej. Zaradi modnosti so bila izpodrinjena, na trg pa so začela prihajati takoimenovana mlada in sveža vina. Prav se mi zdi, da se vračamo k starodavnim zakonitostim narave, kar pa ne pomeni, da delamo vse tako, kot naši očetje in nonoti,” poudarja Valter Mlečnik, zapriseženi sonaravni vinar in vinogradnik iz Bukovice v Vipavski dolini.
Sam je član združenja Viniveri ki je nastalo pred sedmimi leti zaradi nestrinjanja z vse bolj uveljavljenim konceptom, da je embalaža pomembnejša od vsebine. Teobaldo Cappellano v manifestu združenja Viniveri piše, da člani niso zavezani nobeni uveljavljeni in strogi doktrini, druži pa jih zavedanje o pomenu spoštovanja narave in njenih plodov, prav tako pa uporabnikov njihovega pridelka.
Druži jih odnos do narave
Podobno združenje kot Viniveri je VinNatur, nedavno pa so se nekateri člani obeh organizacij, ki imata sedež v Italiji, povezali v domačo zvezo. Ob Mlečniku so v njej še Aleks Klinec iz Medane, Franko Terpin iz Števerjana in Vasja Čotar iz Gorjanskega na Krasu. Nadeli so si ime Simbioza, povezali pa so se, da bodo s svojim pridelkom bolj prepoznavni in da bodo svoj odnos do narave in lastnega pridelka podajali tudi drugim. Merila, ki so si jih postavili so zanje vsakdanja, za konvencionalne pridelovalce pa precej stroga: pridelava je sonaravna, vsi imajo cerifikat o ekološki pridelavi grozdja. Šli so še korak naprej, saj se, kot poudarja Aleks Klinec, slovenska zakonodaja zaustavi pri grozdju. Pravil, kako iz ekološkega grozdja narediti ekološko vino, namreč v zakonih ni. “Pri notarju smo tako podpisali obvezo, da v kleti z ničemer ne bomo posegali v vino, ne z enološkimi sredstvi niti mehansko, denimo s filtri. To pomeni, da pri nas ni selekcioniranih kvasovk, encimov in bistril. Dovoljena je zgolj uporaba žvepla za zaščito vina, a smo našo mejo postavili štirikrat nižje kot dovoljuje evropska zakonodaja, pri 60 miligramih na liter vina,” pojasnjuje Klinec.
Človek, narava, čas
Oranžna vina so naravna vina, saj je v filozofiji njihove pridelave ključna uglašenost z naravo, pomemben pa je tudi čas, da v miru dozorijo in pripravljena pridejo v kozarec. Morda te vrste vin niso za vsak okus, morda drži celo, da se je nanje potrebno privaditi, a dejstvo je, da tisti, ki jih vzljubijo, težko posegajo po vinih iz konvencionalne pridelave.
Furlanija Julijska krajina in vinorodna dežela Primorska sta izjemno pomembni regiji v svetu oranžnih vin. Imena Gravner, Dario Prinčič, Stanko Radikon, brata Vodopivec, Benjamin Zidarich, že omenjena četverica in še katero, priigrajo nasmeh ljubiteljev oranžnih vin na vseh kontinentih. Sonaravno, nesforsirano, z občutkom. Takšna je filozofija, v kateri pa ni prostora za kompromise, poudarja Valter Mlečnik. Na vprašanje, ali z naraščajočo priljubljenostjo in prepoznavnostjo oranžnih vin lahko pričakujemo, da bodo prihajala tudi iz kleti, kjer so sicer zavezani konvencionalni pridelavi, kategorično odgovori, da bi to izgledalo nekako tako, kot bi en dan preživel z ženo, drugega pa z ljubico. “Za kakšnega človeka pa bi me imeli,” dodaja, ko ponazarja, da dvoličnost ne šteje.
SAŠO DRAVINEC