V Rojanu se dogajajo čudeži
Danes nihče ne ve, koliko je še Slovencev v Rojanu, toda če ne bi bilo te tržaške mestne četrti, bi se slovenska zgodovina zasukala nekoliko drugače.
Seznam slovenskih narodnih herojev bi bil krajši, partizani bi v Trst morda prišli za Anglo-Američani in Edvard Kocbek bi najbrž nikoli ne razkril slovenski javnosti usode domobrancev. In če za nameček dodamo, da se je v Rojanu Boris Pahor naučil pisati in da se je pred natanko dvajsetimi leti zgodil slovenski čudež v hollywoodskem slogu, je dobro, da ta tržaški predel ostane v slovenski zavesti.
Boris Pahor je tam, kjer se začne najkrajši strmi vzpon iz Trsta na Kras, obiskoval slovensko osnovno šolo. Kot piše v spominih Moje suhote, je bilo zanj “rojansko šolanje nekakšna začasna oaza, kjer se nasrkaš hladne in čiste vode za veliko žejo, ki je ne predvidevaš”. Nepredvidljivo se je zgodilo leta 1923. Reforma italijanskega ministra Giovannija Gentileja je ukinila slovensko šolstvo v Italiji. Pahor se je zato po štirih šolskih letih moral posloviti od pouka v slovenščini. Grozilo mu je, da bi se poitalijančil. Toda ob koncu tridesetih let mu je zanimanje za slovenstvo povrnila tudi literatura, ki jo je med Slovenci zarotniško delil slovenski kaplan v Rojanu Andrej Gabrovšek.
Ta se je maja leta 1936 postavil po robu fašističnim oblastem, ki so ukinile slovenske verske obrede. Gabrovšek se ni vdal. Še naprej je glasno molil v slovenščini, tudi takrat, ko je v cerkev vdrla skupina kričečih fašistov iz sosednjih Barkovelj. Zato je moral na zaslišanje k tržaškemu kvestorju, in ta mu je postavil ultimat. Nanj se je rojanski kaplan odzval tako, da je vernike pozval, naj molijo in spremljajo mašo v popolni tišini. Zaradi tega tihega, a drznega protesta so za Gabrovška odredili izgon iz države, toda po nekaj preložitvah izgona je rojanski kaplan vendarle ostal na svojem mestu. Zato je takrat še nebogljeni Boris Pahor lahko še naprej dobival slovenske revije, tudi Dom in svet z znanim esejem Premišljevanje o Španiji. Pahor se je tako prek branja seznanil z Edvardom Kocbekom. Iz tega je nastala vez, ki je štirideset let kasneje obrodila znani intervju, v katerem je Kocbek po prijateljevi spodbudi razkril slovenski javnosti usodo domobrancev.
Slovenski kaplan v Rojanu je danes Franc Vončina. Rodil se je v Rojanu prav v letih, ko je njegov predhodnik tihotapil iz Slovenije slovensko čtivo. Takrat je bilo okrog tamkajšnje cerkve mnogo manj hiš, kot jih je zdaj. Prevladovalo je zelenje, ki so ga s povojno urbanizacijo popolnoma odstranili. Zato v baru blizu cerkve visijo fotografije s platanami, ki so nekoč dajale senco osrednjemu trgu. Temu je ime “Tra i rivi” (Med potoki). Sem se je namreč s Krasa stekalo več potočkov, ki jih že nekaj desetletij pokrivajo asfalt in večnadstropni bloki. Zaradi teh Rojan ni več vas, kar je potožil tudi monsinjor Vončina. “Vem, kakšno je življenje na vasi, ker sem več let delal v Bazovici, v Mačkoljah in še marsikje,” je začel. “Če na cesti koga srečaš, ga pozdraviš, drugače si neolikan. V Rojanu je obratno. Če bi koga pozdravil, bi me čudno gledali. Ni stika med ljudmi, zato si sploh ne morem predstavljati, koliko je Slovencev v Rojanu. Je pa res, da sem nekoč na avtobusu poslušal v glavnem slovenščino, danes pa slišim celo več srbščine kot slovenščine.”
Statistika je do Slovencev v Rojanu neizprosna. Leta 1862, ko je v Rojanu prvič zaživel osnovnošolski pouk, je bilo 400 slovenskih učencev. Italijanskih ni bilo. Šele dvajset let kasneje je bila ustanovljena italijanska šola, ki je štela trikrat manj učencev kot slovenska. Sčasoma pa se je razmerje obrnilo na glavo in od leta 2000 je slovenskih učencev toliko kot na začetku italijanskih. Nič.
Matej Rebula je bil med zadnjimi, ki je nabiral znanje na rojanski osnovni in nižji srednji šoli (ta je v Italiji triletna vmesna stopnja med petletno osnovno šolo in petletno srednjo). Danes ima 26 let. Ko se je poslovil od hodnikov, kjer sta domovali rojanski slovenski šoli, jih je imel 14. Število vseh učencev in dijakov je bilo takrat sorazmerno njegovim tedanjim letom. Z njim smo se pogovarjali pred stavbo, kjer so danes samo še italijanski otroci. “Ko smo hodili v šolo, smo morali po stopnicah v tretje nadstropje mimo številnih hodnikov in učilnic, kjer nisi srečal žive duše.” Slovenski prostori so nekaj časa samevali, zdaj pa je tam vsaj pouk Glasbene matice.
Slovenski šoli sta se začeli prazniti že v osemdesetih letih. Leta 1990 pa se je zgodil čudež, ki bi si ga še hollywoodski scenaristi ne znali zamisliti. Dijakinje zapirajoče se nižje srednje šole, ki je bila poimenovana po Franu Erjavcu, so se udeležile pokrajinskega prvenstva v odbojki. Na njem so premagale vse ostale tržaške šole in se uvrstile na deželno tekmovanje. Spet so presenetile in so zato potovale v Cuneo na meddeželno prvenstvo, s katerega so se prebile še do državnega finala. Ta je bil oktobra v Rimu. Tam so predstavnice ene najmanj številnih šol v Italiji v brk vsem verjetnostnim zakonom postale italijanske prvakinje. Uspeh odbojkaric z zelenim napisom Fran Erjavec na beli majčki je v hipu prerasel v legendo, po kateri je uspeh rojanskih trinajstletnic za nekaj let zakasnil namero šolskih oblasti, da zaradi pomanjkanja otrok zaprejo rojanski šoli.
Legend pa je v Rojanu še nekaj. Ena je povezana s stanovanjskim kompleksom na začetku Ulice Moreri. Po načrtu Plečnikovega študenta Eda Mihevca so ga dokončali leta 1966, ko je bilo v Trstu sovraštvo do Slovencev še precejšnje. Ljudski glas pravi, da je arhitekt za fasado namenoma izbral tri barve: belo, modro in rdečo.
Najzanimivejša rojanska legenda pa pravi, da je v vojašnici nasproti šole služil vojaški rok Dragotin Kette. Ni legenda, pač pa dejstvo, da so v Rojanu preživeli otroška leta štirje narodni heroji, med njimi Tone Tomšič, čigar mama je na trgu za cerkvijo imela manufakturo. Tomšičevi so se izselili v Ljubljano leta 1920, nekaj mesecev pred požigom rojanskega Narodnega doma. Ta se ni ohranil, Slovenci pa vendarle še imajo svojo stavbo. To je Marijin dom, ki so ga z vsakomesečnim nabiranjem prispevkov med slovenskimi verniki zgradili na začetku šestdesetih let. Tam je prostrana dvorana z več kot 200 sedeži, toda kljub prizadevanju društva rojanski Marijin dom večinoma sameva.
“Gremo naprej, dokler moremo,” je dejal Franc Vončina, ki je na dan velikega šmarna maševal 30 vernikom. “Včasih je več pevcev na koru kot pa vernikov v cerkvi.” Slovenska verska skupnost je razmeroma maloštevilna, a klena. Cerkveni pevski zbor nastopa že 60 let, njegovo petje pa lahko od leta 1965 vsako nedeljo med 9. in 9.45 poslušamo po Radiu Trst A. Prenos slovenske maše iz cerkve v Rojanu je glavni razlog, da rojanski pevci še vztrajajo. “Če ne bi bilo radijskega prenosa, verjetno zbora ne bi bilo več. A pevci čutijo to dolžnost in zato vztrajajo. A ko gostimo kak drug zbor, se takoj pozna, da ima mlade pevce, ki jih v Rojanu žal ni.”
Eden teh bi lahko bil Matej Rebula, ki pa ne hodi k maši. Je pa predsednik društva Rojanski Krpan, ki po raznih prizoriščih dobrih deset let prireja kulturne večere z namenom, da se v tej mestni četrti še ohranita slovenski jezik in kultura. Tudi na teh večerih se število obiskovalcev suče okrog 30. “Ni rečeno, da je v Rojanu malo Slovencev,” je Rebula ocenil pred svojo nekdanjo šolo. “Zmanjkala je ena generacija, zaradi katere so zaprli šole. A to še ne pomeni, da je Slovencev malo. So, a jih ni videti.”
Se morda porazgubijo med skoraj 10.000 prebivalci te mestne četrti? “Slovencev je malo, in kar je najhuje, so razpršeni,” je ugotavljal Franc Vončina. “Svojih prijateljev, s katerimi sem se kot otrok igral na Via Caprile, ne srečujem več. Verjetno so se razkropili, podobno kot Slovenci v Clevelandu. Tam, kjer so nekoč bili, so zdaj drugi priseljenci. Pač, Slovenci so si izboljšali položaj in so šli stanovat v lepši kraj. Tako tudi Slovenci iz Rojana gredo raje na Kras.”
Da v Rojanu ni najlepše, je potrdil tudi Rebula. “Vsak dan grem tu mimo in večkrat smrdi. Umazano je, tako kot je umazan Trst. Lepše postane na zgornjem delu Škalašante in v vaseh nad Rojanom, kjer je zrak čistejši in je tudi lep razgled. Ampak tam že ni več Rojan.”
Škalašanta je strma cesta, po kateri so se partizani v noči med 30. aprilom in 1. majem 1945 naglo spustili v srce Trsta. Zraven so majhni zaselki Piščanci, Lajnarji in Cesarji. Tam kljub ostremu naklonu uspevajo trte, ki jih s pogledom na Trg Unità gojijo znani slovenski vinogradniki Bole, Ferfolja in Ferluga. Vendar slovenskih družin je tudi tam mnogo manj kot pred leti.
“V treh točkah bom povedal, kako se ohrani skupnost,” je zaključil Vončina. “Najprej se morajo rojevati otroci. Če teh ni, ni pomoči. Potem je važno, da otroci govorijo slovensko. In kot zadnje, da se Slovenci ne razpršijo, ampak da držijo skupaj. Evo, zdaj je jasno, koliko smo še lahko optimisti. Povsod po mestu je Slovencev vedno manj. Slovenski duhovniki smo samo še štirje. V Škednju imajo Dušana Jakomina, ki je zaslovel s pozdravom 'Če Bog da, se slišimo prihodnjič'. Mi smo zdaj pri tem: če Bog da ...”
Trte, ki uspevajo na navpičnih vzpetinah, in odbojkarice, ki so pred dvajsetimi leti osvojile Rim, so dokaz, da se v Rojanu dogajajo čudeži. Zato tamkajšnji Slovenci upajo v novega. V demografski čudež.
PETER VERČ
