V slovenskih šolah v Italiji vse več otrok iz mešanih družin
Tudi za slovensko šolo v Italiji velja, da ni več to, kar je bila. Nekaj šol je zaradi preskromnega števila učencev ali dijakov zaprlo svoja vrata, medtem ko so ponekod učilnice nepričakovano polne. Tega ni težko ugotoviti. Težje pa je preučiti, katere narodnosti so obiskovalci slovenskih šol v Italiji. Če bi kdo mislil, da so to večinoma Slovenci in tu pa tam kak Italijan, bi se krepko motil.
Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu je o narodnostnem izvoru in jezikovnih navadah predšolskih otrok, učencev in dijakov slovenskih šol v Italiji pripravil temeljito študijo. Predstavil jo je prejšnji teden v tržaškem Narodnem domu. Na dobro obiskanem srečanju je prvi spregovoril ravnatelj šole pri Svetem Jakobu v Trstu Marjan Kravos. Dejal je, da v primerjavi s preteklostjo ugotavlja dve bistveni spremembi.
Najprej se mu zdi očitno, da je slovenska skupnost v Italiji izgubila nekaj šol. Padec števila otrok je prizadel zlasti “šolske postojanke v tržaškem mestnem središču, ki so po letu 1945 odigrale pomembno vlogo”. Kravos je pri tem omenil šole na Ulici svetega Frančiška, na Donadonijevi ulici in v Rojanu, ki so umrle “naravne smrti”. Zapiranje šol se je po njegovem mnenju začelo širiti v koncentričnih krogih iz središča proti robu.
Drugi pojav, ki ga Kravos opaža na področju slovenskega šolstva v Italiji, pa je nasprotje prvega. Ponekod se na šolah znatno veča število otrok. V osemdesetih letih je na primer zrasel dvojezični šolski center v Benečiji, novo šolo že dobro desetletje imajo v Romjanu pri Ronkah, v šolah sredi Gorice in Trsta pa so razredi vse bolj mnogoštevilni. To pa zato, ker se v slovenske šole vpisuje vse več otrok, ki niso Slovenci.
Izsledki SLORI-jeve študije potrjujejo Kravosove ugotovitve. Predstavila jih je Norina Bogatec, ki je vodila raziskavo. Iz nje izhaja, da se je populacija v vseh slovenskih vrtcih in šolah na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji v zadnjih petnajstih letih povečala za 21 odstotkov. Na Tržaškem je bil porast komaj opazen (+ 1,8 odstotka), očiten pa je bil na Goriškem (+ 60 odstotkov). Tudi na dvojezični šoli v Špetru se je število učencev skoraj podvojilo, a ker je tam samo ena šola, gre za premike, ki so v absolutnih številkah skromnejši od tega, kar kažejo odstotki.
Z anketiranjem dijakov in staršev osnovnošolcev pa so pri SLORI-ju statistično obdelali narodno pripadnost. Največ otrok je zdaj iz mešanih zakonov, torej iz družin, kjer eden od dveh staršev govori italijansko, drugi pa slovensko. Kar četrtina populacije na slovenskih šolah v Italiji pa izhaja iz povsem italijanskih družin, medtem ko je otrok iz slovenskih družin okrog 29 odstotkov. Migracijski tokovi pa so na slovenske šole pripeljale tudi nekaj otrok iz povsem neslovenskih in hkrati povsem neitalijanskih družin.
Na Tržaškem se je v zadnjih letih delež otrok iz povsem slovenskih družin - torej takih, kjer bodisi mama bodisi oče govorita slovensko - občutno zmanjšal. Sredi devetdesetih je bil delež krepko večinski (62 odstotkov), danes pa ga je komaj za tretjino (34 odstotkov). Podoben trend so zabeležili na Goriškem (s 57 na 23 odstotkov).
“Danes je večina otrok na naših šolah iz mešanih zakonov, v zadnjih petnajstih letih pa se je delež otrok iz italijanskih družin potrojil,” je dejala Norina Bogatec. Vsi ti premiki bi po njenem mnenju morali med Slovenci v Italiji sprožiti razmislek. Bogatčeva meni, da poučevalni modeli na slovenskih šolah ne ustrezajo več današnjemu času. Dogaja se namreč, da slovenske šole obiskuje vse več otrok, ki imajo težave s slovenščino, kar zanesljivo vpliva na pouk.
Iz SLORI-jeve študije pa smo tudi izvedeli, da veliko otrok, ki obiskujejo slovensko šolo, v prostem času ne uporablja slovenščine. Zato je po mnenju Norine Bogatec nujno, da slovenska manjšina ponudi možnost obiskovalcem slovenskih šol, da govorijo slovensko tudi zunaj šole.
Pri ponujanju rešitev pa so znotraj manjšine razdeljeni. Predstavnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Livio Semolič soglaša z Bogatčevo, da je treba spremeniti poučevalno metodo. Ne zdi pa se mu, da bi bila slovenščina na prepihu, pa čeprav se v slovenske šole vpisuje vse več otrok iz neslovenskih družin.
Nekoliko bolj zaskrbljen je predstavnik stranke Slovenske skupnosti (SSk) Igor Gabrovec. Svetnik v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine svari pred tem, da bi se slovenske šole prelevile v dvojezične šole. “Dvojezično šolo imamo zaenkrat samo v Benečiji, to pa zato, ker zaradi zgodovinskih dejavnikov ni bilo druge rešitve,” je povedal za Primorske novice. Po njegovem mnenju vpisovanje otrok iz neslovenskih družin na slovenske šole prinaša neprijetno posledico, da se zaradi tega pojava šibi znanje slovenščine pri otrocih iz povsem slovenskih družin.
“Kot izhaja iz SLORI-jeve študije, se mnogo dijakov, ki obiskujejo slovensko nižjo srednjo šolo, kasneje vpiše na italijansko višjo srednjo šolo. To je po mojem znak, da starši nalašč vpišejo otroka v slovensko šolo le za nekaj let, kolikor je pač dovolj, da osvojijo osnovno znanje slovenščine. Mi si pa ne smemo privoščiti, da bi bile naše šole le nekak jezikovni tečaj,” je zaključil Gabrovec, ki verjame, da mora slovenska šola v Italiji še naprej vzgajati v slovenskem duhu, tako kot je veljalo doslej.
Bogatčeva, Semolič in Gabrovec se pa strinjajo, da bi bilo dobro, če bi slovenščino začeli poučevati tudi na italijanskih šolah. S tem bi se izboljšal odnos, ki ga imajo Italijani do slovenske skupnosti.
PETER VERČ
