V Terski dolini med najbolj zahodnimi Slovenci
So najbolj zahodni Slovenci. Živijo na pragu Furlanske nižine, med griči, ki v tem času bujno zelenijo. Prestali so marsikaj. Že 150 let uspešno kljubujejo raznarodovanju. Opomogli so si tudi po uničujočem potresu. Zato zdaj pravijo, da z njimi ni bolje, ampak “stokrat boljše”.
Tako pravi Igor Černo. Ko se je pred 35 leti furlanska zemlja sunkovito stresla, njega še ni bilo na svetu. Privekal je kmalu zatem, še dovolj zgodaj, da je okusil zatiranje Slovencev. Kajti Slovencem v Bardu so se hudi časi pisali tudi po fašizmu. Vse do leta 2001 jih italijanska država ni priznavala. Tudi rojaki v Trstu in Gorici so na zakotno Tersko dolino radi pozabljali. Zanimanje zanjo in njene prebivalce so gojili edinole nekateri jezikoslovci. Zato je še danes Terska dolina malo znana. Mnogi jo napačno povežejo s Čedadom. A od Čedada do Barda je dobra ura vožnje. Čez Čedad teče reka Nadiža, Bardo pa leži ob Teru.
“Mi živimo v Terski dolini,” pove Igor Černo. Prav je torej uporabljati ednino. Terske doline je razširjeni pojem, ki naj bi zaobjemal širše področje vseh dolin, po katerih tečejo pritoki Tera. A pojdite v sosednjo dolino. “Tam nihče ne bo rekel, da živi v Terskih dolinah,” pribije Černo. “Rekel vam bo, da je tam Karnajska dolina.”
Naj bo torej ednina. Terska dolina. Ta zaobjema ščepec vasi, ki so razpršene okrog izvira reke Ter: Njivica, Zavarh, Breg, Muzec, Podbardo in Ter. Nad dolino se dvigajo hribi, med katerimi najvišje segajo Mužci (1869 metrov). V spodnjem delu doline pa se reka spušča proti mestecu Tarcento, ki se mu po slovensko reče Čenta. Tam so že vrata v Furlansko nižino. Videm je oddaljen pol ure vožnje in slovenščine se tam ne govori. Zadnji, najbolj zahodni Slovenci so torej ti, ki živijo ob Teru.
“Tersko narečje je nekaj na pol, ni ne rezijanščina ne nadiščina,” trdi Černo. “Uporabljamo veliko furlanskih besed in nimamo tako ozkih samoglasnikov, kot jih imajo na primer v Reziji.”
Toda Igor Černo zelo dobro obvlada tudi knjižno slovenščino, kar je mali čudež, saj ni obiskoval slovenskih šol. Knjižnega jezika se je zato naučil na poletnih tečajih v Ljubljani, vadil pa ga je lahko v slovenskem dijaškem domu v Trstu, kjer je prebil študentska leta.
“Terska dolina je v bistvu občina Bardo,” razloži Černo. “Tukaj so že veliko let pred fašizmom govorili: 'Questi slavi bisogna eliminarli' (Te Slovane je treba iztrebiti). A narečje se je tukaj vedno uporabljalo, čeprav tega nekateri niso hoteli. Še v šestdesetih letih so učiteljice pisale staršem na dom, naj otrok ne pustijo govoriti v narečju. Oblasti pa so ljudi iz naše doline prepričevale, da to, kar govorijo, ni slovensko narečje, ampak nekaj drugega. A v zadnjih letih se je stanje zelo izboljšalo. Politika se je spremenila in občinska uprava dela na tem, da ljudi ne bi bilo sram povedati, da kar govorijo, je slovensko narečje.”
V občini s 700 prebivalci ne gre na bolje, ampak stokrat na boljše, meni Černo. Po razpadu Jugoslavije so tudi najbolj zagrizeni italijanski nacionalisti uvideli, da pot čez prelaz ne vodi v deželo komunističnih ljudožercev, ampak čisto preprosto v Bovec. Odnos do Slovenije in sploh do vsega slovenskega se je spremenil. Do take mere, da so zdaj starši otrok bardske občine zahtevali ustanovitev dvojezične šole.
Ta bo po besedah Igorja Černa zaživela v šolskem letu 2012/13. Otroci jo bodo obiskovali v vasi Njivica, ki se ji v italijanščini reče Vedronza. Tu ima tudi sedež bardska občina, na kateri je Černo pogodbeno zaposlen. Iz Njivice se v Bardo pripelješ po petminutnem vijuganju navkreber.
“Kar vidite, je vse nastalo po potresu,” začne domača kulturna delavka Luisa Cher. Pričaka nas pred rumeno stavbo, v kateri imajo sedež slovenske ustanove. Tam je predvsem etnografski muzej, ki ga trenutno preurejajo. “Tu je bila nekoč stara mlekarna. A po potresu ni bilo več krav, zato je zdaj tukaj muzej.” V njem so stari kmečki in rokodelski predmeti, v eni sobi pa je tudi klavir.
“Tukaj poteka pouk Glasbene matice,” razloži Cherova in našteje vse, kar se dogaja v nekdanji mlekarni. Tam vadi Bardski oktet, ob sobotah pa Viljem Černo vodi pouk slovenščine. “Škoda, da danes Viljema ni doma,” doda. “On vse zna in se tudi rad pogovarja. Veste, če ne bi bilo njega ...”
Sivolasi Viljem Černo, Igorjev oče, je s svojimi oglatimi očali najbolj znan obraz Terske doline. V Bardu je pravice slovenske manjšine zagovarjal tudi v najhujših časih, zato je prejel častni znak Republike Slovenije in Štrekljevo nagrado. Dobrim sedmim križem navkljub še vedno dirja gor in dol po Benečiji in je povsod tam, kjer Slovenci v Videmski pokrajini potrebujejo pomoč.
Luisa Cher meni, da ima on še največ zaslug, da se v Bardu še govori o Slovencih. Zatrjevanje Italijanov, da tersko narečje ni slovensko, je bilo zelo nasilno. K sreči pa se skupinica ljudi ni vdala. V veliko pomoč jim je bil tudi domači župnik Renzo Calligaro. Ne glede na to, da je po rodu Furlan, je v sedemdesetih letih dopustil, da zbor na koru poje tudi v slovenščini. Zaradi tega je prejel tudi nekaj grozilnih anonimk in je moral na zagovor k videmskemu nadškofu.
“Prve čase so ljudje tudi šli iz cerkve, ko smo začeli peti po slovensko,” se spominja Cherova. “Zdaj pa na srečo ni tako. Zaradi jezika ni več problemov in pri maši pojemo tudi po slovensko. A nekoč, veste, kako je bilo ... Uh.”
Luisa Cher ni kot Igor Černo, ki na valu dobrega razpoloženja reče, da je “stokrat boljše”. Pri ocenah je previdnejša. Prizna pa, da so se časi izboljšali. “Danes se mi ne zdi res, da sem v nekaj minutah čez mejo. Prej smo na meji morali dolgo čakati. Vse tiste, ki smo hodili v Jugoslavijo, so nas pregledovali. Tudi tri ure je trajalo.”
Sprehod s Cherovo med bardskimi hišami vzame dih. O potresu, ki je Bardo prizadel 6. maja 1976, govori kot o nečem tujem. A ga je doživela na lastni koži. Tudi njena hiša se je zrušila in z družino so dolgih pet let živeli v barakah, ki so še na robu vasi. “Ne, niso barake. Tukaj rečejo prefabbricato (montažna hiša),” se zasmeje.
Dokler se pod večer ne vrnejo vaščani, ki delajo v Čenti ali v Vidmu, je med ščepcem hiš vse tiho. Skoraj nikogar ni. Pred cerkvijo le nekaj ženic, s katerimi Cherova izmenja nekaj besed o lepem sončnem vremenu. Vsak Slovenec bi razumel vsaj pol pogovora. “Tukaj razen otrok vsi govorijo po naše, problem pa je še vedno ta, da jih bo malo reklo, da je to slovensko narečje,” pove med odklepanjem cerkvenih vrat.
Bardska cerkev je umetniški in arhitekturni biser. Križev pot je naslikan na lesu. Gre za ikone z napisi v domačem narečju. Na levi je stena v steklu, kot zdaj ustreza modernim arhitektom. Vse naokrog pa je kamen. Cerkev so na novo zgradili po potresu, v njej pa so še vedno izjemno dragoceni predmeti. Na orglah razberemo letnico 1743, krstilnica je pet let starejša. Potres ni vzel vsega.
“O ja, vsakič, ko slišim, da je kje potres, se spomnimo, kako je bilo. Ko je bil pred nekaj leti tu blizu v Bovcu, smo se tudi ustrašili,” sklene Cherova. 6. maja bo obletnica potresa, ki je izmaličil Bardo. Zemlja se včasih še strese, a k sreči še zdaleč ne z jakostjo 6,5 po Richterjevi lestvici kot pred 35 leti. Nazadnje so manjši sunek čutili 10. marca letos. Naslednjega dne je potres razdejal Japonsko.
PETER VERČ
