Valter Birsa bo nogometno kariero nadaljeval v Italiji
Ta čas najboljši primorski nogometaš Valter Birsa je po uspešnem koncu francoske petletke že začel pisati novo, italijansko poglavje. Pri Genoi naj bi spet prišla do izraza njegova nogometna domišljija.
BILJE> Za Valterjem Birso je nekaj pomembnih življenjskih prelomnic. Ustvaril si je družino, v Franciji je prvič resneje zaslužil z igranjem nogometa, z reprezentanco je zaigral na svetovnem prvenstvu, s klubom pa v ligi prvakov. Kljub temu je njegova strast do nogometa še vedno velika. Kako tudi ne, saj je pri 25 letih najboljše nogometno obdobje še pred njim.
V reprezentančni zgodbi bo imela njegova žlahtna levica - ob lovkah vratarja Samirja Handanoviča - v naslednjih ciklusih eno nosilnih vlog. Na klubski ravni pa bo Šempeterc po prestopu k Genoi, kjer bo predstavljen v teh dneh, bliže domu. Pravi, da je s skrbnim izborom novega kluba, s katerim je podpisal štiriletno pogodbo, zadovoljen tako po športni kot denarni plati.
> Omenjali so številne, tudi uglednejše snubce, kot sta denimo Liverpool ali Roma. Kaj je pretehtalo v prid Genoe?
“V prvi vrsti športni motivi, ki so v tem razvojnem obdobju zame ključni. Genoa slovi kot ekipa, ki igre ne podreja zgolj rezultatu. Zaželel sem si bolj ofenzivne vloge, kot sem jo imel v Franciji. S predsednikom Genoe Enricom Preziosijem sva na isti valovni dolžini. Finančno sem imel na mizi sicer ugodnejše ponudbe. Najbolj vztrajni so bili Rusi. Na koncu je pretehtala želja po nogometnem razvoju v klubu, ki utegne biti tudi primerna odskočna deska za nadaljnjo kariero.”
> A medtem je klub zapustil trener Gian Piero Gasperini, ki bo v prihodnji sezoni vodil Inter. Zamenjal ga bo temperamentni Alberto Malesani. Ste vedeli za to spremembo?
“Z odhodom Gasperinija sem bil seznanjen. Novi trener običajno prinese nove zamisli, a to mojih izhodišč ne spreminja. Čaka me dokazovanje, ki sem ga že vajen. Ne bojim se izzivov, zato me sprememba trenerja ne moti. Malesanija ne poznam, mnenje o njem si bom ustvaril na igrišču.”
“Ajdovska zgodba je žalostna. Po drugi strani pa je bolje, da se je agonija končala.”
> Doslej so vam še vsi trenerji namenili pomembno vlogo v ekipi. Zalomilo se je le pri Francisu Gillotu v Sochauxu. Kaj je bilo v ozadju?
“V Sochauxu se je začelo sanjsko. S soigralci smo pod taktirko Alaina Perrina že v prvi sezoni osvojili pokalni naslov. Perrin se je nato preselil k Lyonu, po slabšem uvodu v novo prvenstvo pa je na klop Sochauxa sedel Gillot, s katerim nikakor nisva našla skupnega jezika. Pogrešal sem predvsem odkrit pogovor. Občutek sem imel, da prezira igralce iz bivše Jugoslavije. Z Bojanom Jokićem sva se znašla na stranskem tiru. Podobno usodo je doživel tudi Hrvat Ivan Perišić, ki se je pozneje dokazal v belgijskem Bruggeu, pred letošnjo sezono pa je okrepil nemškega prvaka Borussio Dortmund.”
> V Auxerru ste si spet priborili mesto v udarni enajsterici, kjer ste imeli precej obrambnih nalog. Kako ste sprejeli nove zadolžitve?
“Moral sem se prilagoditi defenzivnemu slogu igre, ki ga je gojil Jean Fernandez. Taktično sem bil dovolj podkovan, da sem na levi strani opravljal tudi obrambne zadolžitve. Vendar v tej vlogi niso mogli priti do izraza moje asistence in zadetki, s katerimi sem se izkazal v prejšnjih klubih. Je pa Fernandez, skupaj z že prej omenjenim Perrinom, v Franciji naredil name najboljši vtis. V svoji trenerski karieri je vodil izvrstne igralce, kot sta Zinedine Zidane in Franck Ribery, Auxerre pa je popeljal v ligo prvakov.”
“Izračun je preprost. Doma moramo premagati Estonce in Srbe. Z malo sreče, ki nam v tem ciklusu ni bila ravno naklonjena, bi se lahko prebili do drugega mesta.”
> Ste s piljenjem obrambne igre v Auxerru postali bolj celovit igralec?
“Bržčas je to pomagalo. Doumel sem, da nekatere stvari niso tako težke, kot se zdijo. Dokaz za to, da sem v Franciji napredoval, je moja igra v reprezentanci.”
> Zagotovo pa ta sprememba ni bila lahka. Ko ste še igrali v Sloveniji, sta zabijali gole kot za stavo ...
“Vedel sem, v kaj se spuščam. V francoski ligi ne igrajo privlačnega nogometa. Igra je taktična in trda, golov je malo. Zgodilo se je, da v treh tekmah niti enkrat nisem udaril proti vratom. Tudi zato sem si zaželel spremembe.”
> Običajno ste tako v Sloveniji kot tujini pri menjavi klubov imeli srečno roko ...
“Brez sreče ne gre. Vem pa, da sem si srečo z dosedanjim pristopom k nogometu tudi zaslužil. Vloženo delo se prej ali slej poplača. Zamenjava okolja seveda zahteva določeno sposobnost prilagajanja.”
> Francoska liga je običajno odskočna deska za Anglijo. Zakaj se niste odločili za prestop na Otok?
“Angleška liga je posebna. Najboljše ekipe na čelu z Manchester Unitedom in Arsenalom so igrive in napadalne, preostanek lige pa, razumljivo, bistveno manj. Genoa goji všečen slog igre, v katerem uživam.”
> V Italiji se je v zadnjih sezonah zgodil preskok od destruktivne do ustvarjalne igre tudi pri manjših klubih. To sta dokazala Bari v sezoni 2009/10 in Chievo v preteklem prvenstvu ...
“Opazil sem ta novi trend. Ekipe se borijo za obstanek, pa vendarle še vedno igrajo nogomet. Italijanska liga se spreminja. Postala je tudi bolj odprta do tujcev, kar dokazuje številna slovenska kolonija.”
> Je še prisotna mladostna želja po odhodu na Pirenejski polotok?
“Razlika med vodilnimi klubi v Španiji in preostankom lige je občutna. Tudi finančno tveganje je tam veliko. Če v Valencii, ki je domala nepogrešljivi udeleženec lige prvakov, izplačila niso redna, si lahko predstavljam, kako je v drugih klubih. Prestop v takšno okolje bi bil neodgovoren tudi do moje družine.”
> Kako ste doživljali vzdušje v ligi prvakov, ko ste se zoperstavili Realu, Milanu in Ajaxu?
“Občutki so primerljivi s svetovnim prvenstvom, le da jih doživljaš s klubom. Ko dosežeš to raven, preprosto uživaš v igranju proti najboljšim nogometašem na najboljših stadionih. Tovrstna izkušnja pomeni dodatno spodbudo za naprej.”
> Kakšni so reprezentančni obeti?
“Izračun je preprost. Doma moramo premagati Estonce in Srbe. Z malo sreče, ki nam v tem ciklusu ni bila ravno naklonjena, bi se lahko prebili do drugega mesta. Prvo mesto je že oddano Italiji, ki me je prijetno presenetila.”
> Še kaj spremljate slovensko klubsko sceno, vključno s Hitom Gorico, kjer ste zablesteli? Kako gledate na zlom vašega prvega kluba, ajdovskega Primorja?
“Z mojo generacijo soigralcev pri Hitu Gorici še vzdržujem stike, kolikor mi to dopuščajo čas in obveznosti. Ajdovska zgodba je žalostna. Po drugi strani pa je bolje, da se je agonija končala. Ko sem še branil barve tega kluba, so bili lepši časi. Primorje je imelo sloves neugodne ekipe, ki lahko vsakomur prekriža račune. Na koncu je zašlo v slepo ulico.”
> Kako napreduje nogometna šola, ki sta jo s Timom Matavžom ustanovila v Biljah?
“Ko so naju v Biljah povprašali, kako bi lahko pomagala, smo se skupaj domislili, da bi lahko šoli posodila najini imeni. Tako bi laže privabili mlade, ki imajo radi nogomet. Projekt smo nadgradili z dobrodelno tekmo. Temelji za dolgoročni razvoj so dobri, za kaj več pa bo treba počakati na konec moje igralske kariere.” ALEŠ SORTA
