Včasih posamična bolezen narekuje tudi privezovanje bolnikov
Tragični dogodek, povezan s požarom v izolski bolnišnici (SBI), še vedno odmeva med prebivalstvom. Slišati je ugibanja, pa tudi zgražanje, da je bil hudo opečeni, zdaj že preminuli bolnik, privezan na posteljo. Zakaj nekatere bolnike privezujejo, načelno pojasnjuje specialist nevrolog v SBI, prof. dr. Anton Grad.
ZDRAVLJENJE> Kako je s privezovanjem pacientov in zakaj je bil tudi omejeni pacient privezan, smo povprašali prof. dr. Antona Grada, specialista nevrologa v SBI.
Poudarja, da v zvezi s tem bolnikom ne more navajati podatkov, saj preiskava še poteka. K kot zdravnik pa je zavezan tudi varovati bolnikove osebne podatke.
Fiksacija iz varnosti
“Odgovorim lahko torej le na splošno,” navaja sogovornik. “Gre za fiksiranje bolnikov, kot temu strokovno pravimo. Bolnikove roke, pogosto tudi noge z rutami ali s tako imenovanimi predpisanimi fiksativi privežemo na posteljo, ko bolnik, ki je nemiren, ogroža sebe, druge bolnike in/ali zdravstvene delavce, ki imajo opraviti z njim.”
Zdravnik ve, da je takšen prizor za svojce in laike nasploh na prvi pogled najbrž zelo nehuman, a nadaljuje: “Vendar pa je to edina možnost, ko skušamo bolniku preprečiti, da ne pade s postelje, da ne skoči z balkona, da si ne odstrani maske s kisikom, ne izpuli nameščene transfuzije, da ne tepe zaposlenih in ne poškoduje drugih bolnikov v sobi. Pogosto niti fiksacija kaj od navedenega v celoti ne zmore preprečiti.”
Bolezen vpliva na dojemanje
Prof. dr. Grad omenja, da somatske bolezni (gre, med drugim, za okvare možganov, srca, pljuč) ne prizadenejo le telesa, temveč tudi spoznavne sposobnosti in omračijo zavest. “To se praviloma dogaja pri starejših bolnikih, kjer že sama premestitev v tuje okolje povzroči delirij. Slednjega nikakor ne smemo enačiti z alkoholnim delirijem.”
Zakaj ne ukrepajo s pomočjo zdravil, da bi takšnega pacienta umirili? Nevrolog odgovarja: “Saj poskušamo tudi z njimi, vendar pa so zdravila pogosto neučinkovita, ali pa jih bolnik zaradi narave bolezni ne sme prejeti.”
Nenehni nadzor le želja
Zdravnik zagotavlja, da je v primeru, ko je privezovanje bolnika nujno, poskrbljeno tudi za nadzor zdravstvenih delavcev nad temi bolniki. “Bolnik, ki se lahko svobodno giblje in mora, denimo, na WC, ni nikdar fiksiran.”
Poudarja pa, da so bolniki, ki lahko sami hodijo na WC, na nevrološkem oddelku prave bele vrane. Glavnina teh bolnikov ima urinske katetre in plenice.
Glede nadzora pa sogovornik našteva: “Medicinske sestre so na rednih obhodih. Tudi v tej, v požaru uničeni bolniški sobi, je bila medicinska sestra na obhodu 15 minut pred izbruhom požara, zatem pa v neposredni bližini. Če ne bi bila tam, bi bila tragedija še večja. Nenehni nadzor v sedanjih razmerah ni možen. Več desetletij sem delal na različnih intenzivnih oddelkih bolnišnic in večkrat mi je bolnik padel s postelje, čeprav sem bil tedaj v sobi. V prihodnosti si želimo sobo s stalnim nadzorom, vendar pa to terja vsaj še osem do deset dodatnih medicinskih sester. Za zdaj so to le moje želje.”
Na vprašanje, ali ne bi bilo pri takšnih pacientih boljše v postelje namestiti negorljive materiale pa pravi: “Tudi mi si želimo uporabo ustreznejših materialov, ni mi pa znano, ali so sploh na voljo. O tem bi morali razmisliti inženirji za varnost pri delu.“
JASNA ARKO
