Večkrat nagrajeni strip o Johnnyju Cashu tudi v slovenščini
Črno-bela stripovska tehnika omogoča divjo igro svetlobe in mraka, igro, ki je brez prestanka polnila tudi bogato življenje Johnnyja Casha. Večkrat nagrajeni biografski strip Reinharda Kleista I see a darkness je pred dnevi v slovenskem prevodu Urške Brodar izšel pri založbi Sanje.
Leta 1970 rojeni nemški stripar je, beremo v uvodni besedi Cashevega biografa Franza Doblerja, omahoval, ko je dokončal svoj strip. Ko si je tik po opravljenem delu ogledal čisto novi film Walk the Line (2005), štorijo o veliki ljubezni med Johnnyjem Cashem in June Carter, ga je streslo. Spoznal je, da je tudi režiser James Mangold za vodilno nit pripovedi vzel pevčev epohalni koncert v zaporu Folsom 13. januarja 1968. Zbal se je, da ga bodo bralci opljuvali in njegovo delo označili za plagiat.
Bojazen je bila odveč, z mirno roko zapišemo zdaj, ko si strip I see a darkness - naslov mu je posodila pesem Willa Oldhama, ki jo je Cash posnel na jesen življenja - lahko preberemo tudi v slovenščini. Kleist se namreč ne zastrmi zgolj v Casheve pijanske izpade in njegovo blazno oboževanje bodoče žene, temveč raje ponudi več odgovorov na vprašanje, zakaj je mojster tako velik. Bolj kakor Mangold se posveti samim pesmim, učinkovito poudari, da je Cash s svojim tehnično sicer skromnim, a sugestivnim prepevanjem znal nagovoriti običajnega smrtnika, bil izvrstni storyteller, pripovedovalec pesmi. Nekatere med njimi - Folsom Prison Blues, Big River, Don't Take Your Guns to Town, The Boy Named Sue, The Ballad of Ira Hayes, Cocaine, Ghost Riders in the Sky - Kleist nariše, iz vsake ustvari zgodbo v zgodbi, glavnemu junaku pa dosledno riše kar obraz Johnnyja Casha. Domiselno potezo bi odobraval naš Cankar, ki je nekje zapisal, da je po vseh likih, ki jih je ustvaril, spoznal, da je vselej slikal - zlasti sebe.
Učinkovit je tudi pogled skozi oči Glena Sherleyja, jetnika v zaporu Folsom, kantavtorja, ki se je neučakano veselil Cashevega skorajšnjega koncerta in neizmerno zadoščenje dočakal, ko je njegov vzornik na koncertu zapel njegovo, Sherleyjevo pesem Greystone Chapel.
Kleist opozori tudi na zelo pomembno Cashevo širjenje meja countryja, ki sta mu bila ameriški nacionalizem in rasizem draga gosta, mož v črnem pa je vanj vselil marsikomu mrzke teme: ploščo Bitter Tears (1964) je posvetil zatiranim in izkoriščanim ameriškim staroselcem, Blood, Sweat & Tears (1967) pa delavskemu razredu.
V stripu je veličastno uprizorjeno njegovo očiščenje z drogami naphanega telesa, grajo pa si zasluži Kleistova popolna ignoranca dolgega obdobja, let 1968-1994, v katerih je Cash resda nizal manj uspešne albume, a ni vegetiral. Stripar pa iz Folsoma kar skoči v zadnje desetletje mojstrovega življenja, se pomudi še pri njegovem zelo uspešnem sodelovanju z Rickom Rubinom, producentom, ki mu ni pustil, da bi vegetiral na lovorikah minule slave, ampak mu pod roke porival besedila svojih varovancev, mlajših zvezdnikov iz povsem drugačnih voda.
V presunljivi drogeraški izpovedi Hurt benda Nine Inch Nails- videospot, ki je pospremil Cashevo interpretacijo pesmi, je britanska glasbena revija NME pred dnevi razglasila za najboljšega vseh časov - zamirajoči glas prepeva: “Danes sem se ranil, da bi videl, ali sploh še čutim ...” Pot je sklenil, ko je osvojil vrh.ANDRAŽ GOMBAČ
