Vera v traktor ni dovolj
Kuba, oktober 1962. Medtem ko je svet na pragu jedrske katastrofe in ko Rusi razmišljajo, da bi izstrelke skrili kar med palme, se v malem mestecu sredi otoka za naklonjenost tovarišice Lisanke potegujejo kar trije moški.
IZOLA>Lisanko, film o “ljubezenskih težavah med vojno”, je Daniel Díaz Torres, s katerim smo se pogovarjali, posnel leta 2010. Na festivalu Kino Otok bo na ogled jutri ob 21. uri.
> Aureliev oče pravi, da so revolucije kot težko dosegljive ženske - najprej so vroče, potem pa take kot ostale. Se na Kubi vse vrti okoli revolucije in žensk, je to strast Kube?
“Za nekatere zagotovo. V začetku so bili entuziastični, zatem pa je družba postala bolj kompleksna, pokazale so se napake, težave. Nekateri so razočarani. A to je normalno. Imamo svoje probleme. Delovati, ne da bi koga potlačili, ni enostavno. Lisanka je kot Kuba - vsi moški jo želijo imeti, jo posedovati. A ona noče biti od nikogar, želi biti svobodna. To je povezano tudi z osvoboditvijo žensk, ki hočejo biti osvobojene stereotipov. Moški imajo lahko različne odnose, ženska pa bi morala biti bolj tiha, konzervativna.”
>V filmu vidimo tovarišico Lisanko na traktorju, tradicionalne žene in “lahko” Tete.
“Lisanka se odloči, da bo vozila traktor zato, da pokaže, da 'je tu', da provocira. Vsakemu moškemu, ki jo osvaja, reče, naj jo pusti, mogoče se bo kasneje odločila za katerega. Tak položaj imamo tudi v državi - ne moremo biti sužnji nobene dogmatične ideologije.Tete na koncu filma priredijo pogreb mučenika in gre naravnost v nebesa. Ne vemo, ali gredo revolucionarji v nebesa.”
>Rdeča nit filma je tudi bojevanje; v kontekstu revolucije, ljubezenskih zgodb, osebne bitke. Je na Kubi življenje bojevanje?
“Na neki način je, posebno pa je bilo tako v 60. letih. To je čas parol, kakršna je 'Boj se nadaljuje, zmaga je blizu'. Uporabljali so jih tako levičarji kot desničarji, tudi v medosebnih odnosih. To še vedno obstaja, a na drugačen način. V tistem času so bili ljudje bolj naivni. Ko so govorili o zaščiti pred jedrsko katastrofo, se niso zavedali, da je to zares nevarno.”
> Za kakšno naivnost je šlo?
“Videl sem film o enakih razmerah na Floridi, ko so študentom kazali, kako naj se zaščitijo, če pride do eksplozije. Rekli so jim, naj se skrijejo pod mizo. Kakor da prihaja hurikan, čeprav bi ves svet lahko bil v nuklearni vojni. Rusi so izstrelke želeli skriti med palme. Zdi se kot šala, a se je res dogajalo. Ta velika kriza je v filmu prikazana z zornega kota majhnega mesta sredi otoka - običajni ljudje se najprej bojujejo za svoje majhne probleme, ljubezenske težave med vojno. Osnovna zamisel filma je bila prikazati vzdušje tistega časa.”
> So heroji in bitke pravzaprav zaradi žensk?
“Vsekakor, to je zelo tipično. Nekdo je rekel: 'Bitka se bije zaradi ženske riti.' V ozadju vseh teh revolucionarnih in drugih prepričanj, patriotizma, so človeški odnosi. Velike besede so se mešale z osebnimi občutki. Film prikazuje običajne ljudi, ki živijo poleg velike zgodovine, a hkrati znotraj nje.”
> Revolucija, religija, tradicija in strast so v filmu nenavadno prepleteni. Ruski komunist se križa, tradicionalni Aurelio bi zaradi Lisanke postal komunist, duhovnik je pravzaprav aktivist.
“Ljudje niso razumeli, kaj točno je bil komunizem, socializem, vse se je mešalo. Aureliev oče o sebi nikdar ni mislil, da je kapitalist, videl je samo, da so mu zaplenili trgovino. Ko se zgodi revolucija, je prav to - revolucija. V globini ljudje nimajo prav jasnih idej o tem, kaj se dogaja. Če je to potrebno zaradi ženske - 'bom revolucionar'. Revolucionarji so govorili kot ljudje v cerkvi, oboji pa so hoteli ljudi na neki način posedovati.”
> Duhovnik se odloči oditi. Ljudje ga zmerjajo in pošiljajo v katoliško Španijo, on pa pravi, da bi morali oni oditi - v Rusijo. Kdo sploh lahko ostane na Kubi?
“To je nekaj, o čemer niso razmišljali. Vsi so govorili s strastjo, a niso zares razmišljali, kaj govorijo. Kasneje so govorili o absurdnem znanstvenem ateizmu. Na Kubi je sicer močno prisotna afro-ameriška religija, ki je z nogami na tleh. Ljudje imajo s svetniki neposreden, človeški odnos, z njimi razpravljajo, atmosfera je bolj avtentična kot pri katolicizmu ali protestantizmu.”
> Tudi odnos do revolucije se v filmu zdi neposreden, konkreten, mesen.
“Je. Hkrati pa imajo ljudje potrebo, da verujejo v kaj več kot le v traktor. Zato je tudi Lisanka govorila z drevesom, čeprav se na koncu izkaže, da pod njim govori človek.”REKA ŠAV
