Vilenica prehiteva Stockholm

Že v osemdesetih letih, ko se je romunska književnost dušila pod zadnjimi pritiski cenzure Ceausescujevega režima, je Mircea Cartarescu radikaliziral romunsko poezijo in s svojimi pesmimi postavil mejnik med modernizmom in postmodernizmom. [...]

Sam v svoji pisavi poudarja, da se je boril za “preklop na resničnost” v romunski poeziji. S ponedeljkovim književnim krožkom, ki ga je vrsto let vodil v Bukarešti, je med mlajšimi romunskimi pesniki ustvaril pravo šolo postmodernistične poezije. Vsak se je na svoj način priklopil na resničnost, ustvaril lastno poetiko, lasten pesniški svet. In Cartarescujev svet je najbolj avtentičen, unikaten in neponovljiv: njega bere tako elita kot tudi preprost človek, premaknil je meje med avtorjem in bralcem na višji ravni, ko se človek pretopi v svojo narativno/lirično podobo in ko se naracija/pesem prepleta z življenjem. Junak v njegovi poeziji gre končno na ulico, vozi se s tramvajem, gre na tržnico in živi svoje lastno življenje, s svojim imenom. V vsej njegovi literaturi, naj bo lirska ali prozna, se junak imenuje Mircea. [...]

V epu Levant (1990) za glavnega junaka vzame kar romunsko poezijo od njenega začetka do nastanka epa in v metatekstualni maniri na homerovski način preizkuša vse pesniške govorice romunskega jezika. [...]

Postmodernisti so ustvarjali z enciklopedijo na mizi, Cartarescu pa sam ustvarja enciklopedijo resničnosti in sna. Postavlja ju v okvir biografizma, stilistične sinhronije, avtoreferenčnosti in magičnega realizma in prek groteske in humorja pooseblja novo poetiko, ki prekaša vsako literarno smer, četudi je ta največkrat poimenovana kot realistično-oniristična. Meje med fantastičnim in navadnim, med nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim se v njegovi (avto)fikciji brišejo. To je še posebej značilno za prozo, s katero je Cartarescu revolucionarno spremenil naracijo v romunski književnosti, prekosil je formulo postmodernizma in začel pripovedovati zgodbe, ki jih skupaj, v tandemu, pišeta resničnost in sen. [...]

Roman Nostalgija, ki je leta 1989 cenzurirano izšel pod naslovom Sen, leta 1993 pa v končni obliki (in je leta 2005 izšel tudi v prevodu v slovenščino), je Cartarescu napisal tik pred padcem režima in v njem je čutiti vzdušje ideološkega tiščanja, cmoka v grlu, labirint politično-psihološkega konteksta, vse je ovito v onirično vato, ki ne dopušča, da bi v roman prodrla dnevnopolitična preferenčnost, marveč pokaže razsežna stanja žalostno-vesele, nostalgične romunske duše skozi otroške oči, na popolnoma sinkretičen način. [...]

V neprekosljivi trilogiji Orbitor bralec malodane telesno občuti svet v svetu, Bukarešto v Bukarešti in glavnega junaka v pripovedovalcu. Fantastično in realistično sta perspektivi, značilni za njegovo poetiko, povezano s toposom Bukarešte, mestom izkušnje in sna v njegovi literaturi. [...]

V njegovi književnosti vsi liki svet doživljajo na treh ravneh: na duševni, duhovni in telesni, toda ta trikotnik osebnosti se pri njih pretaplja iz enega v drugega in sestavlja univerzum novih arhetipov. Cartarescu gre vedno do konca svojih moči, ki pa so nepojmljivo velike: opisati, napisati in pisati zgodbo, ki se razvija z močjo radikalne domišljije, iskrenosti, odkritosti, z brisanjem meje med književnostjo in življenjem. Bralec osupne ob popolni razgaljenosti jaza v njegovih dnevniških in esejističnih knjigah, pesmih in romanih. To še posebej velja za knjigo (avto)biografskih zgodb Zakaj ljubimo ženske, ki je izšla v zbirki “Knjiga z nočne omarice” bukareške založbe Humanitas, ki objavlja vse Cartarescujeve knjige, in je knjiga, ki se je resnično našla na vsaki ženski (pa tudi moški) nočni omarici, in to ne samo v Romuniji. [...]

Za Mircea Cartarescuja, danes šestinpetdesetletnega romunskega pisatelja, romunski bralci stiskajo pesti, da bo odšel v Stockholm po Nobelovo nagrado za književnost. Dobro je, da smo z našo, vileniško nagrado, ki se mu podeljuje za vse, kar je doslej napisal, objavil, ustvaril in kar še bo, prehiteli stockholmsko akademijo.

LIDIJA DIMKOVSKA