Vileniški lavreat: Đevad Karahasan

>Najprej očitno in nekoliko banalno vprašanje: kako se odzivate na nagrade?

“Veselim se. Pišem v upanju, da najdem sogovornika. Moji romani so replike v pogovoru z neznanim ali poznanim, a odsotnim prijateljem. Čutim, da je vsak bralec moj sogovornik, nekdo, ki se je voljan odpreti mojemu razumevanju, torej moji pripravljenosti, da ga razumem, in hkrati pripravljen na prizadevanje, da razume mene. Na pragu moderne je Descartesova slavna izjava 'Mislim, torej sem'. V tem smislu sem izrazito nemoderen, saj bi mojemu čutenju sveta veliko bolj odgovarjala misel 'Nekdo misli name, torej sem', ker je v mojem doživljanju svet naseljen s subjekti. Ti subjekti me potrjujejo, če se odzivajo name. Zato mi je dragocen odziv vsakega bralca, vesel sem, če mi kdo pove, da je prebral kakšno moje besedilo ali da je videl nekoga, da bere mojo knjigo. Seveda me na nekoliko drugačen način veselijo recenzije mojih knjig, pogovori s kolegi, kritiki, profesionalnimi bralci. In spet na drugačen način me razveselijo nagrade kot znak razumevanja in priznavanja kolegov, ki so bili člani žirije. V teh žirijah ne sedijo le ljudje z enega strokovnega področja: sestavljajo jih pisci in kritiki, profesorji književnosti in založniki, publicisti in gledališčniki - ko se vsi skupaj odločijo, da nagradijo tvojo knjigo ali tebe, to pomeni, da so se resno ukvarjali s tvojim delom, da so ga vsaj za trenutek vzljubili. In to, seveda, pisca razveseljuje. Pisatelj je ujetnik jezika, razgovora: sam morda pišem prav zato, ker se bojim poenostavljanja v živem, neposrednem pogovoru.”

>Prevod vašega prvega romana je pod naslovom Vzhodni divan v slovenščini izšel v zbirki Moderni klasiki. Ali to, da se nedvomno uvrščate med sodobne klasike, med velikane vaše nacionalne in evropske literature, kdaj čutite kot breme? Ali kot čudnost?

“Klasično je delo, ki v sebi zbere mnogo glasov, denimo glasov različnih duhovnih struj neke dobe. Klasik je torej avtor, ki sliši in razume več glasov svojega ali prejšnjih časov. V vsakem primeru je po mojem mnenju klasik tisti avtor, ki je vsaj zaslutil možnost različnih, pogosto nasprotujočih si pogledov, mišljenj, glasov, ki vedno sočasno obstajajo v določeni kulturi in določenem obdobju. Tako sem razumel odločitev Cankarjeve založbe, da moj roman objavi v tej prestižni seriji. Seveda sem bil te odločitve vesel, ker je, po naravi stvari, kompliment. Klasično je namreč tisto delo, ki je doseglo jasnost (claritas, kot bi rekli evropski srednjeveški misleci) in tako delo je odprto razumevanju, torej je prav gotovo tudi dobro.”

> Literarna nagradna Vilenica nosi v sebi besedo in pojem “srednjeevropsko”. Ali to besedo “srednje” kot nekakšno vmesnost med “vzhodnim” in “zahodnim” sploh lahko jemljemo resno? In kako jo lahko osmislimo?

“Mislim, da je srednja Evropa kulturna kategorija in da prav kultura daje smisel in pomen temu pojmu. 'Srednjeevropskega' ne razumem le kot nečesa, kar je med 'vzhodnim' in 'zahodnim', ampak tudi kot tisto, kar posreduje med obema, kot nekaj, kar se trudi, da v sebi na nek način združi obe nasprotji, pa čeprav tako, da ju razume in začuti kot svoji. Prepričan sem, da je strastnemu bralcu književnosti to jasno, ker zmore predvideti podobnosti med pisci te regije, ne glede na to, v katerem jeziku pišejo. Jasno je, da te podobnosti ni vedno moč racionalizirati in je dokazati z logičnimi argumenti, a to v literaturi tudi sicer ni mogoče, saj je racionalizacija vedno poenostavljanje književnosti. V književnosti je res pomembno tisto, kar nas res očara, prav to, kar ostane po tem, ko je delo razumsko in logično pojasnjeno, kolikor je mogoče. Ne znam vam pojasniti, zakaj se mi zdijo Italo Svevo, Miroslav Krleža, Prežihov Voranc, Stanislaw Witkiewicz, Sandor Marai in Robert Musil podobni; brez posebnega razmisleka sem navedel nekaj avtorjev, ki so mi ljubi in med katerimi očitno obstajajo velikanske razlike, a vendar sam čutim tudi njihove podobnosti. Ne samo v doživljanju sveta, denimo po enaki odprtosti za brezna in občutljivosti človeške duše ter za razumskost in logičnost, temveč tudi po odnosu do pisanja in naravi literature, se mi zdijo ti avtorji podobni. Nenazadnje je bila nekoč Srednja Evropa tudi politično dejstvo. Skozi celo 20. stoletje pa se je ta prostor vztrajno zmanjševal, se stiskal med velika bloka Vzhoda in Zahoda in prav to je pahnilo svet v veliki konflikt. Kultura pomni mnogo dlje, v kulturi se je do današnjih dni ohranil občutek in spomin, da obstaja tretja možnost (tertium datur), torej, da je 'ali-ali' le ena od mnogih možnosti. Upajmo, da se bosta, zdaj ko se s ponovnim priklicem 'srednjeevropskega ambienta' obnavljata v kulturi, ta občutek in spomin obnovila tudi v politiki in v vsakdanjem življenju.”

>V svoji prtljagi nosite poglobljeno in široko poznavanje zgodovine svetovne književnosti. Vaša literarna dela imajo kompleksno strukturo, ki od pisca verjetno zahteva natančnost, doslednost, notranjo disciplino in trdo delo. Kaj pa romantična ideja o inspiraciji? Je misel, da je umetnost intuitivna in emocionalna ter s tem nasprotna racionalnemu, zabloda?

“Mislim, da je racionalistično prepričanje, po katerem je mogoče o človeških stvareh in o človeku misliti neodvisno od čustev, intuicije, subjektivnega, telesnega, zabloda. Gotovo je moč kladivo doumeti zgolj racionalno, ampak sočloveka in sebe moramo spoznati s celim bitjem. To mišljenje, mišljenje s katerim spoznavamo ali nameravamo spoznati človeka, je nujno tudi emotivno in intuitivno in ... Mi mislimo tudi s telesom, čeprav to dejstvo pred nami skrivajo racionalistični fundamentalisti, ki verjamejo, da je znanje enako informaciji in da mislimo samo z razumom. Romantiki so Platonovo idejo inspiracije prevzeli zato, da bi v obdobju racionalizma spomnili na kompleksnost znanja in večplastnost mišljenja, ki so ga imeli priložnost spoznati v Platonovih delih. Navdih seveda obstaja: navdahnjeni smo, ko se nekaj odpre našemu spoznanju. Poudarjam pa, da nisem pristaš balkanske mistifikacije navdiha in talenta: verjamem, da brez navdiha in talenta ne more nastati vrhunska umetnost, pa tudi vrhunski čevlji ne. Ta razmerja pojasnjujem z metaforo kruha: kruh naredimo iz moke, soli, vode in kvasa: kvas v testu je talent in navdih, zaradi kvasa je kruh rahel, lep na pogled in mehak. Vse ostalo pa je trud, znanje, delo in napor.”

>Fiziki razmišljajo o pojmu “črvina” (wormhole) kot bližnjici skozi prostorčas. Bi vašo literaturo, ki je zaznamovana s hkratnostjo in nelinearnim prepletanjem, lahko razumeli kot črvino? In širše: je človeštvo (tudi zaradi razreševanja etičnih dilem in iskanja odgovorov na temeljna ontološka vprašanja) pred nalogo, da na novo definira ter dojame prostor in čas?

“Hvala za to vprašanje in dober opis črvine kot metafore za moj pripovedni slog. Moja pripoved je dejansko nelinearna. Podobno kot arabeska, ki je nelinearna, čeprav skladna v geometriji, kot omejena 'slika večnosti'. V tem smislu je moja pripoved prav taka kot arabeska, niz črvin, bližnjic skozi prostorčas, ki pokažejo vzajemnosti med na prvi pogled nezdružljivimi in zelo oddaljenimi dobami, usodami in kulturami. Vprašanje pa je zanimivo tudi zato, ker je pri mojem nemškem založniku ravno izšla knjiga esejev z naslovom Sence mest, v kateri razmišljam o pojmu in vrstah kronotopa v evropski drami in o možnostih za ubesedenje mesta kot 'varuha spomina'. Fiziki so že na novo definirali prostorčas. Težava je v tem, da se razmišljanje o književnosti še vedno naslanja na fizikalne modele iz 18. stoletja. In to ravno zdaj, ko je fizika odkrila poezijo, skepso, intuicijo in subjekt.”

>Če še za trenutek ostaneva pri fiziki: verjamete, da je mogoče postaviti enotno, sklenjeno teorijo vsega, ki bo do zadnje potankosti opisovala fizični svet? Ali popolno razumevanje obstaja le v domeni božjega? In je torej človeški um obsojen na večno hrepenenje?

“Prepričan sem, da je teorija, ki bi pojasnila obstoj in razumela vse njegove neštete različice, nemogoča iz povsem logičnih razlogov. Človek ne more logično pojasniti obstoja, ker ne more pojasniti nastanka, to pa zato, ker ne zmore misliti, čutiti, predstavljati si Niča. Če bi hoteli logično pojasniti nastanek vsega, bi morali najprej doumeti in pojasniti Nič, saj je trenutek nastanka singularen, absolutno edinstven, en in edini. Obstoj je nelogičen, zato nepredstavljiv prehod iz Nič v Nekaj oziroma Vse lahko le izpovemo, ga rekonstruiramo, 'pojasnimo z mitom'. Povsem vseeno je, ali je ta mit povest o ekstatičnem plesu boginje, o besedi Bude, edinega Boga, ali o eksploziji neskončno goste točke prasnovi. Vseeno je, seveda, v filozofskem smislu, nikakor ne v teološkem in mehaničnem, in te razlike moramo spoštovati. Poleg omenjenega obstaja še en razlog za mojo skepso do sposobnosti eksaktnih znanosti za razumevanje in razlago nastanka in obstoja; človek ne more istočasno videti z osmih strani in ne more z enim pogledom zaobjeti vseh vez gledanega predmeta z drugim predmetom. Tudi najbolj natančna raziskovanja bi morda lahko zaznala in razvrstila vse, kar en sam predmet povezuje z vsemi drugimi predmeti. Pa še to sukcesivno in ne simultano, zato ne bi zmogla niti zaznati niti pojasniti sprememb predmeta v času, torej njegovega bivanja v eni od pomembnih dimenzij obstoja. Mojega odgovora seveda ne gre razumeti niti kot trditve, da je resnica v posesti religij, niti kot boja proti eksaktnim znanostim. Ampak kot poziv k dvomu, prošnjo, naj se ljudje sprijaznijo s tem, da nimajo popolnega in gotovega znanja. In da ga tudi ne morejo imeti.”

>Ob pripravah na ta intervju sem bila, podobno kot velikokrat do sedaj, v zadregi zaradi jezika. Še ne tako dolgo nazaj sva bila sodržavljana. Najina jezika sta si podobna in nekoliko nenaravno bi bilo, da bi se pogovarjala v angleščini ali francoščini. Pa vendar je med njima razlika, ki lahko postane vir popolnega nerazumevanja. Kako ta jezikovna bližina-tujost zrcali to, kar se je zgodilo z Jugoslavijo in kar se je našim narodom dogajalo prej?

“Vesel sem, da ste se nazadnje odločili, da z mano komunicirate v slovenščini. Svoje jugoslovanstvo sem vzel resno, zato sem se toliko dobro naučil slovenščine in makedonščine, da lahko v obeh jezikih berem in, denimo, spremljam gledališko predstavo. Moj ideal Jugoslavije je bila prav mozaična kulturna skupnost, v kateri razlike med posameznimi koščki mozaika dobivajo pomen v kombinaciji s tem, kar je vsem delom skupno. Vprašanje jezika odlično ponazarja to, kar se je zgodilo našim narodom v nedavni preteklosti: samo redki med nami so bili tako nepopustljivi do sebe, da so se teh, tako podobnih jezikov, toliko naučili, da lahko število nesporazumov zmanjšajo na sprejemljivo raven (ne pozabimo, da se nenazadnje nesporazumi rojevajo tudi takrat, ko sogovorniki govorijo isti jezik - jezik je najboljše orodje za ustvarjanje nesporazumov); Karl Krauss je duhovito trdil, da je skupni jezik tisto, kar Avstrijce loči od Nemcev, mi pa smo se pretvarjali, da so podobni jeziki tisto, kar nas združuje. Zato se nismo resnično trudili, da bi spoznali drug drugega, in tako Jugoslavijo iz političnega projekta nadgradili v kulturno skupnost. Po drugi strani pa so si nekdanji jugoslovanski narodi (in jeziki) dovolj podobni, da se je moralo pojaviti ljubosumje majhnih razlik, ki je povzročilo eksplozijo v skupnosti.”

>Letošnje geslo festivala Vilenica je Kdo bere. V enem od svojih intervjujev, v katerem ste o bralcu govorili kot o svojem potencialnem sogovorniku oziroma celo soustvarjalcu vaših literarnih del, ste dejali, da je talentiranih bralcev mnogo manj kot talentiranih piscev. Je torej branje književnih del po vašem mnenju nujnost? Nekakšna obvezna predpostavka za to, da se človek vzpostavi kot polni, delujoči, zavestni član družbe? Ali je branje prej neke vrste razkošje?

“Mislim, da je branje pogoj za to, da se vzpostavimo kot celovito človeško bitje. Pravo branje pa ni možno brez domišljije. Branje nas brani pred tem, da se zreduciramo na potrošnike, branje nas uči biti sami in uživati v samoti, hkrati pa nas čuva pred občutkom osamljenosti in zapuščenosti, branje nas povezuje z našim jezikom in nam kaže, zakaj je jezik dom našega bistva, branje nam pomaga, da bolje razumemo sebe. Ampak na žalost je branje tudi razkošje, ki si ga lahko privoščijo le nekateri, in to iz več razlogov. Prvi je prosti čas: zelo malo ljudi si v času ekonomskega totalitarizma, ki nas sili, da smo svojim delodajalcem vedno na razpolago, lahko vzame čas za plemenito samoto. Drugi razlog je fantazija: kdor hoče dobro brati, mora imeti fantazijo. Ampak če človek ima in neguje fantazijo, postane nesodoben in neprilagojen med potrošniki.”

>Česa vas je strah? In česa je po vašem mnenju res lahko strah sodobnega Evropejca?

“Bojim se poenostavljanja, tako tistega, ki ga ustvarjajo in širijo ljudje okoli mene, kot tistega, ki ga zakrivim sam. Največjo nevarnost vidim v ljudeh, ki so prepričani, da je vse preprosto in da jim je vse jasno. Sodobni Evropejci? Ah, oni pa se, ubožci, bojijo vsega: dandanes se na Zahodu ustvarja toliko strahov, in to tako vztrajno in prepričljivo, da se ljudje, ki so izpostavljeni tem strahovom, bojijo dobesedno vsega: kadilcev in inflacije, terorizma in ptic, deflacije in komunistov, recesije in podnebnih sprememb, muslimanov in krav, prašičev in bankirjev. Živimo v družbi strahu in od tod tudi moj globoki pesimizem.”

>Se bomo septembra srečali v Sloveniji na podelitvi nagrade?

“Iskreno upam. V kolikor bo to odvisno od mene, se bomo zagotovo videli.”

VESNA HUMAR

“Bojim se poenostavljanja, tako tistega, ki ga ustvarjajo in širijo ljudje okoli mene, kot tistega, ki ga zakrivim sam. Največjo nevarnost vidim v ljudeh, ki so prepričani, da je vse preprosto in da jim je vse jasno.”