Violinistka Damjana Križman-Kožar: Sting je le drugačna klasika (+ video)
Stingova glasba ni manjvredna od klasike, bi se lahko glasilo sporočilo našega pogovora z violinistko orkestra Slovenske filharmonije Damjano Križman-Kožar.
Koprčanka, ki že več kot dvajset let živi v Ljubljani, kjer od končane glasbene akademije igra v najpomembnejšem domačem orkestru in kjer si je ustvarila tudi krasno družino s štirimi otroki, je pred tednom z glasbenimi kolegi v Areni Stožice spremljala Stinga. Slednji nas je pripeljal do nje, ki nam je nekoliko odškrnila vrata v svet profesionalnih akademskih glasbenikov. In krog je sklenjen.
> Kako ste v orkestru sprejeli vest, da želi z vami nastopiti Sting?
“S takojšnjim navdušenjem. Sting je svetovna zvezda! Za trenutek skoraj nisi mogel verjeti, da nas bo doletela ta čast. Strašno navdušenje!”
> Je bil kdo, ki ni tako čutil?
“Ne da bi vedela. Mislim, da so bili prav vsi navdušeni.”
>Menda niso vsi klasično izobraženi glasbeniki naklonjeni tovrstnim sodelovanjem. Nekateri jih morda dojemajo kot manjvredne …
“Ne, sploh ne. Če je glasba dobra, je vsaka glasbena zvrst zelo zanimiva in je lahko sodelovanje pri takem projektu izjemno prijetno. Sploh če je glasba vrhunska.”
>Koliko prej ste izvedeli?
“Direktor nam je povedal morda pred kakim mesecem. Sicer pri naši hiši koncerte načrtujejo leto vnaprej in so objavljeni v posebni programski knjižici.”
>Ste torej že dolgo vedeli, da imate dan prej koncert ob 100. obletnici rojstva Gustava Mahlerja v Krakovu?
“Ta koncert je bil načrtovan že pred enim letom.”
>Je običajno, da ste en večer na koncertu v Krakovu, čez 24 ur pa že na odru v Ljubljani?
“Za glasbenika je. Samo, da ti uspe preleteti do drugega kraja.”
>En dan Mahler, drugi Sting. Je kakšna razlika?
“Ne, ni. Igraš na isti inštrument in slediš tistemu, kar je zapisano v notah. Čeprav gre za drugačen glasbeni slog, so note vodilo. Enkrat igraš s solistom, ki igra na inštrument, drugič s pevcem ... To ni težava.”
>Vaše vodstvo je prepričano, da je bil koncert s Stingom odlična promocija za orkester. Letošnji Prešernov nagrajenec in nekdanji vodja Slovenske filharmonije Anton Nanut pa je prepričan, da tovrstna sodelovanja ne pripomorejo k populariziranju simfonične glasbe. Kaj menite?
“Mislim, da je igranje drugih zvrsti glasbe za nas dobro in da bo koncert pripomogel k večjemu obisku Slovenske filharmonije. Za nas je to reklama in vsaka reklama za določen odstotek poveča zanimanje ljudi.”
>Zakaj je klasična glasba tako odljudna?
“Večinoma se izvaja v zaprtih prostorih in je zato morda nekoliko manj blizu širšemu občinstvu. A naši koncerti na Kongresnem ali Pogačarjevem trgu so bili zelo dobro obiskani. Ustavljali so se tudi sprehajalci in dlje poslušali. Ljudje, ki najbrž ne bi kupili vstopnice za dvoranski koncert, ker mogoče razmišljajo, da klasične glasbe ne bi dovolj razumeli.”
>Mnogi jo čutijo kot glasbo za elite. Na klasičen koncert naj ne bi šli v kavbojkah. Morda tudi to odbija.
“To je ostalo iz časov, ko so se ljudje oblačili v frake, v kakršnih se ta glasba še danes izvaja. Glasba je namreč ostala ista, in ker smo na odru zelo klasično oblečeni, morda ljudje čutijo, da se morajo klasično obleči.”
>Je tisti, ki v Cankarjev dom pride poslušat klasično glasbo v kavbojkah, nespoštljiv do izvajalca?
“Ne, mislim, da ni. Če se dobro počuti v kavbojkah, je bolje tako, kakor da ga oblečeš v oblačilo, v katerem bi se na koncertu slabše počutil, in se ne bi ne sprostil ne užival.”
>Nekaterim predelom Slovenije je precej težko priti v stik z orkestralno klasično glasbo. Orkester Slovenske filharmonije doživljamo kot ljubljansko ustanovo ...
“V glavnem imamo koncerte v Ljubljani, enkrat na leto imamo koncerte tudi v Portorožu, Mariboru in drugih krajih, a če nas želi slišati, se mora občinstvo dejansko večinoma voziti v Ljubljano. Če bi bilo na Primorskem več zanimanja, bi morda imeli večkrat koncerte, a mi težko napolnimo dvorano, če gremo iz Ljubljane. Igrali smo, denimo, v Sežani, kjer je bilo poslušalcev samo za nekaj več kot pol dvorane.”
>Kateri so siceršnji vrhunci za glasbenika v orkestru?
“Vrhunec je, ko igraš in sodeluješ z nadarjenimi glasbeniki, ki so na vrhu. V slovenskem merilu sta bili to zame Irena Grafenauer in Dubravka Tomšič Srebotnjak, v svetovnem merilu pa Pavarotti.”
> Kaj pa sodelovanja z dirigenti? Zelo so izpostavljeni.
“Ja, so. Ko dirigent stopi na oder, sta prvi stik in njegova energija zelo pomembna. Odločilno je, kako začne 'delati' skladbo. Z njegovimi gibi takoj začutiš, kako razume glasbo, in te povleče. Gre torej za sodelovanje posameznega glasbenika z dirigentom. Poslušaš okolico, ritmično se moraš povezovati z ostalimi, ampak glavna povezava je dirigent.”
> Zakaj je tako pomemben?
“Ko dirigent odpre Mozartovo partituro, razmišlja, kako je Mozart želel, da bi njegova glasba zvenela. Kjer piše piano, bo toliko znižal glasnost orkestra, kolikor misli, da je potrebno. Drug dirigent bo na tistem mestu naredil drugačen piano. Tudi ritardando, kjer se skladba upočasni, bo naredil tako, kot sam čuti. En dirigent bo naredil daljši, drug krajši ritardando, in v tem se razlikujejo.”
> Ko smo pri dirigentih: mar ni nenavadno, da ste Sarah Hicks srečali šele na dan koncerta?
“Ne. Pripravljal nas je ameriški dirigent, njen pomočnik, in za naše učenje je bilo pomembno, da on ve, kako Sting želi, da zaigramo, oziroma kako Sting zapoje posamezne komade. Kakšna je hitrost določene pesmi. Toliko lažje je bilo potem na koncertu, kjer smo že vedeli, kako gre skladba. Mi imamo že tako vsak teden drugega dirigenta. Navajeni smo popolnega prilagajanja. Za nas je pomembna dirigentova roka in njej se prilagodimo.”
>A dirigenti so zelo različni. Steven Mercurio, ki je vodil londonske filharmonike, je na odru pravzaprav plesal, Sarah Hicks je bila bolj statična. Kakšen dirigent vam ustreza?
“Imeti mora veliko energije, da v tistih dveh urah da iz sebe resnično vse, kar lahko. Vsekakor za nas ni spodbudno, če je dirigent zadržan. Sarah Hicks je bila v tem pogledu dobra. A rada bi povedala, da ni bil dirigent, ki nas je imel na vajah (Chelsea Tipton, ki bo julija dirigiral na Stingovih koncertih v Španiji, op. av.), od nje nič slabši. Bila sta povsem enakovredna.”
>Po koncertu so mimoidoči glasbenike spraševali, koliko ste vadili in bili šokirani, ko je solist trobentač Tibor Kerekes dahnil: “Prejšnji vikend.” Vsega dva dneva!?
“Drži. Vadili smo v soboto in nedeljo, v petek pa smo že imeli koncert. Vsi smo akademski glasbeniki z visoko izobrazbo iz svojega inštrumenta in tako kratek čas nam povsem zadostuje.”
>Ste doma posebej vadili?
“Note si vzamemo domov, vsak pregleda material, ugotovi, kje so težji deli, ki so ponavadi v hitrih stavkih, torej tam, kjer piše allegro. Tam si bolj pozoren.”
>Menda aranžmaji Stingovih skladb niso tako preprosti, kot se za pop glasbo domneva.
“Soglašam. Aranžmaji so bili dobri. Veliko menjave ritmov, veliko not, torej ne le celink, dolgih not. Nismo le barvali ozadja. Morali smo biti zelo skoncentrirani.”
>Ste take aranžmaje pričakovali?
“Ja, smo pričakovali, da ne bo nekaj povsem lahkega. Da bo tako zahtevno, kot je tudi Stingova siceršnja glasba.”
>Nanut je v intervjuju za naš časnik tudi poudaril, da je pri takih projektih, kakršen je bil denimo koncert Siddharte s simfoniki, orkester v podrejenem položaju. Pri Stingu pa niste bili le za okras ...
“Smo predvidevali, da si svetovna zvezda, kakršna je Sting, ne želi le barvnega ozadja, ki bi zapolnilo oder. Imeli smo svojo glasbeno pomembnost, s čimer smo bili zelo zadovoljni. Zelo dobro je, da so se lahko tudi naši solisti izkazali in nastopili pred takim občinstvom s precej drugačno klasiko.”
>Kakšen je bil prvi stik orkestra z glasbenikom?
“Generalka je bila napovedana na dan koncerta ob 15.30. Mi smo vedno pet ali deset minut prej že na svojih sediščih. Pride gor Sting pet minut prej, se rokuje s koncertnim mojstrom, dirigentka dvigne roke in začnemo. Pet minut prej, kot je bilo dogovorjeno. Pri nas se vse vaje začnejo točno ob uri. Tu ni dveh minut kasneje. Točno. Uglasitev orkestra je nekaj minut pred vajo in ob uri začnemo.”
>Kako ste doživeli Stinga?
“Ko je prišel gor, smo se vsi nasmihali.” (smeh)
> Vas je nagovoril?
“Ne. Roko je dal koncertnemu mojstru, zahvalil se je, da lahko igra z nami, ni pa imel nobenega posebnega nagovora. Ves čas generalke je bil na odru, a zapel je eno samo skladbo na polno, ker so ga prosili mojstri za mešalno mizo. Moral je skrbeti za svoj glas. Na odru je bil na svojem mestu, malo je igral na kitaro, malo na orglice, malo se je sprehajal za violinami in za kontrabasi, vsake toliko je naredil kakšno telovadno vajo, se sprostil, počenil. Videti je, da zelo skrbi za svojo telesno pripravljenost.”
>Menda s seboj niste smeli imeti fotoaparatov?
“Ne, fotografiranje ni bilo dovoljeno. To so nam povedali že prej. Generalka pa je bila zaprtega značaja, v dvorani ni smelo biti obiskovalcev.”
>Je igranje v orkestru samo varno timsko delo ali je ego kdaj tudi frustriran? Trudila sem se najti fotografijo, na kateri bi vas videli s Stingom, pa sem vas komaj našla po pričeski ...
“Ne, to sploh ni frustracija. Če si član orkestra, veš, da si del skupine. Če imaš ambicije, moraš igrati v kvartetu, kjer si bolj izpostavljen, ali pa začneš delovati kot solist, ko si sam organiziraš orkester, ki bo igral kot tvoja spremljava. Zelo sem zadovoljna, da igram v orkestru, kjer so res sami dobri glasbeniki, saj smo vsi opravili avdicijo. Če nisi dovolj dober, nisi sprejet.”
>Kako pa se spominjate let v Obalnem komornem orkestru?
“Začela sem v zadnjih vrstah, v četrtem razredu violine, z višjimi razredi pa lezla naprej. Ko sem opravila diplomo, sem nastopila v Križankah kot solistka. Igrala sem Vivaldijeve Štiri letne čase, komorni orkester pa me je spremljal.”
>Kdaj ste vedeli, da bo igranje poklic?
“Precej pozno. Obiskovala sem nižjo glasbeno šolo, in ker srednje v Kopru ni bilo, s štirinajstimi leti pa še nisem želela Ljubljano, sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo in še naprej do desetega razreda obiskovala nižjo glasbeno. Nakar si je Sidonja Lebar, leto starejša violinistka, ki je takrat študirala v Kölnu, poškodovala roko in se vrnila v Koper za tri mesece. Takrat mi je moj učitelj Borut Logar dejal: 'Boš z njo delala, ker ima veliko frišnega znanja iz Nemčije.' In res sva tri mesece dobro delali in so vsi učitelji v koprski glasbeni šoli pohvalili napredek. Zato so mi dejali, naj grem študirat violino, ker so v Kopru potrebovali učitelje.”
>Ste kasneje res učili?
“Med študijem na akademiji je takratni direktor filharmonije Boris Šinigoj prihajal poslušat naše recitale, kjer je že lahko slišal, kakšen je bodoči 'material' za orkester. Povabil me je na avdicijo za štipendijo, kjer so bili z mano zadovoljni, po končani diplomi pa sem šla še na avdicijo za službo. Z njo so mi ponudili še stanovanje.”
>Kakšni so izzivi po osemnajstih letih v filharmoniji?
“Orkester je skupinsko delo. Vsaka sezona je drugačna. Najprej pogledaš v sezonsko knjižico, kdo bo dirigiral, kaj bomo igrali, s kom bomo igrali ... To te potegne in se veseliš naslednjih projektov. Šli smo, denimo, na Japonsko, ki smo jo seveda vsi nestrpno pričakovali.”
>Kako vam uspe usklajevati zasebno življenje z vajami, potovanji ...
“Kar gre, ker ima mož redni delovni čas od osmih do štirih. Če so zvečer koncerti, lahko on skrbi za otroke.”
> Je potovanj veliko?
“Odkar je recesija, jih je manj, ker tudi država ne zmore izdatkov za dnevnice. Gostovanja so draga. V preteklosti pa smo imeli lepe turneje.”
>Zvok v Areni Stožice je bil vse prej kot popoln. Kaj slaba akustika pomeni za orkester?
“Na nastopu večer prej v Krakovu si na odru slišal vsak inštrument in tako kot smo slišali na odru, je bilo približno slišati tudi v dvorani. Tokrat smo prvič igrali v Areni, ki ni koncertna dvorana, in nismo vedeli, kako se sliši. Predstavljali smo si, da kar slišimo na odru, ni enako zvoku, ki ga sliši občinstvo v dvorani. Tudi koncertnega mojstra, ki je igral solo, sem v dvorani krakovske filharmonije krasno slišala, v Stožicah je bil zvok povsem drugačen. Kot bi ga poslušala po mikrofonu. Težava dvorane so odmevi. Verjamem, da so poslušalci na različnih koncih slišali drugače.”
>Ste bili zaradi znanih akustičnih težav zaskrbljeni?
“Ne, nihče nas ni opozoril, da bi morali na kaj posebej paziti. Dejali so, naj igramo tako, kot smo na vajah.”
>Ste prizadeti, ko se tako potrudite, vtis pa pokvari slab zvok?
“To se velikokrat zgodi na odprtih prostorih, kjer vemo, da občinstvo ne bo doživelo tistega, kar bi v dvorani, a to moraš v takih primerih vzeti v zakup.”
>Občutki med koncerti?
“Bilo je tako, kot smo si predstavljali, da bo. Maksimalna sreča, ker je glasba res vrhunska, posebna, samosvoja. Veselila sem se vsakega trenutka, ker sem vedela, da bom ta koncert vsaj še štirikrat igrala. Ker ni bilo tistega občutka 'samo to imam, potem je pa konec', kar bi bilo žalostno, zdaj pa se lahko veselim, ker bo še trajalo.”
>V Francijo ali še kam?
“Samo v Francijo.”
>Ste dobili občutek, da je bilo občinstvo posebej navdušeno, ker ga je spremljal domači orkester?
“Zadnji dan smo poslušali radijsko nagradno nagradno igro. Spraševali so, kdo spremlja Stinga, in so člani tehničnega osebja, ki so pripravljali dvorano in nosili stole, vsi vedeli, da gre za naš orkester.” (smeh)
>Kaj je bil za vas vrhunec?
“Zadnji štirje komadi v bisih so bili prave poslastice. (Desert Rose, She's Too Good For Me, Fragile, Message in a Bottle, op. av.) Ko si videl, da navkljub stolom občinstvo ni moglo več sedeti, da so ljudje peli z njim, žareli ... Da so bili zadovoljni. To je bilo posebej lepo.”
>Drugače kot na klasičnih koncertih, mar ne?
“Višek na klasičnem koncertu je, da občinstvo vstane, stoje ploska ...”
> Tako imenovane stoječe ovacije.
“Ja, s tem, da kdo še zakriči bravo. Nismo pa navajeni, mogoče se tudi ne šteje za primerno, da bi poslušalci vriskali ...”
>Vam je bilo pa slednje v Stožicah všeč.
“Gotovo! Če tega ne bi bilo, bi se spraševali, kaj je narobe.”
>Za konec: kakšno glasbo poslušate?
“Ker sem iz Kopra, še vedno poslušam precej italijanske glasbe, posebej Erosa Ramazzottija. Od tujih pa Rickyja Martina. Ta glasba me sprošča.”
>Ste Stinga že prej poslušali?
“Seveda!”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
