Virantovi bi prodali NLB
V stranki Gregorja Viranta pravijo, da ne bodo pristajali na kompromise pri izvajanju svojega programa o zmanjševanju javne porabe, debirokratizaciji ter vzpostaviti pravne in pravične države. Ko in če bodo držali za vajeti oblasti, se bodo zavzeli tudi za privatizacijo gospodarstva, vključno s prodajo NLB.
LJUBLJANA > “Bomo stranka tistih, ki jim je dovolj delitev na leve in desne,” je predstavitev programa nove stranke, ki jo bodo ustanavljali v petek, začel Gregor Virant.
Ključna bo delovna doba, ne starost
Peterica, ki pooseblja listo Gregorja Viranta (poleg njega še Jani Soršak, Marko Pavliha, Janez Šušteršič in Rado Pezdir), si je po besedah Šušteršiča zamislila “inteligenten način” zmanjševanja javne porabe. Država ne bo financirala ničesar, za kar ne bo jasno, čemu služi, je pojasnil ukinjanje podvajanja nalog, kar bi med drugim vodilo tudi v zmanjšanje števila ministrstev na devet ali deset.
Pokojninska reforma bo takšna, o kakršni se bo mogoče dogovoriti s socialnimi partnerji, pravi Šušteršič. “Ključni kriterij za pokojnino mora biti, koliko let je kdo delal, ne pa starost,” meni.
Prednostna naloga na makroekonomski ravni bo privatizacija gospodarstva. Država naj bo regulator, ne pa sanator, so prepričani.
Rado Pezdir, ki ne bo nastopil na volitvah in novi stranki le pomaga oblikovati program, se zavzema tudi za umik države iz lastništva Nove ljubljanske banke (NLB). 25 odstotkov in ena delnica po njegovem ni dobra rešitev; s tolikšnim deležem država ne bi imela veliko besede, ohranila bi le možnost za politično vplivanje na banko.
Pezdir tudi ne vidi možnosti za državno financiranje gigantskih projektov, napoveduje vojno proti kartelom in “brutalne kazni” za podjetja, k svojim zaposlenim ne bi plačevala prispevkov za socialno varnost: “Če nekdo ne more poslovnega rezultata izboljšati na drugačen način, kot da krade lastnim zaposlenim, potem naj zgine s trga za večno. Naj sprejme odgovornost in naj stopi v sodno-kazenski proces.”
Ukinitev obrazcev
Virantovo področje dela bo zlasti debirokratizacija države, pri čemer napoveduje tudi ukinitev obrazcev. Zadostovati bi moralo, da bi stranka uradniku pri okencu povedala, kaj hoče.
Ukinili bi državni svet in možnost, da referendum zahtevajo politične stranke, financiranje političnih strank iz državnega proračuna pa bi razpolovili. Javno porabo bi zmanjšali tako, da bi k varčevanju zavezali vse, ki so zaposleni na vodilnih mestih v javnih institucijah.
Ti bodo imeli med drugim nalogo zmanjšati izdatke za plače za dva odstotka letno. Po besedah Viranta bi bil v javni upravi desetodstotni delež plače odvisen od delovnih rezultatov, rast plač javnih uslužbencev pa bi bila vezana na rast plač v v gospodarstvu.
Na področju pravosodja in kazenske zakonodaje so si zamislili ohranitev in okrepitev nacionalnega preiskovalnega urada, odpravo sodnih zaostankov v petih letih in uvedbo poskusnega sodniškega mandata.
V zunanji politiki je arbitražni sporazum izvršeno dejstvo, ugotavlja Marko Pavliha, ki bi okrepil ljudsko, akademsko in gospodarsko diplomacijo. Poudaril je odnose s sosednjimi državami ter trajnostno in zeleno politiko tudi na tem področju. Pri plinskih terminalih, denimo, se gremo zdaj tiho diplomacijo, čeprav ta tema ni le v pristojnosti okoljskega ministrstva, pač pa vlade.
JANA KREBELJ