Vlada bi se morala vprašati, ali je vztrajanje na položaju racionalno

Tako je pomen vladavine prava za sodobno, seveda tudi slovensko družbo opisal predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič. Pravno državo vidi kot sredstvo, da ljudje pridejo do pravice. In hkrati kot cilj, kajti občutek državljanov, da lahko težave rešijo po pravni poti, je porok za zaupanje v vse veje oblasti; v parlament, da bo skupna vprašanja uredil z zakonom, v vlado, v sodišča. V takšni državi je zagotovljena stabilnost in varnost in takšna država dobro deluje.

Nezaupanje nad zgornjo mejo

O tem, ali je Slovenija takšna pravna država, kakršne si želimo, bi lahko vsakdo povedal svojo izkušnjo, tista skupna, ki jo skušajo bolj ali manj uspešno ujeti ankete in statistike, pa kaže, da je zaupanje v institucije pravne države precej na psu. Zaupanje v vlado vztrajno pada; vlado naj bi podpiralo le še približno 20 odstotkov volilcev. Vlada, parlament in sodišča se na lestvicah merjenja zaupanja uvrščajo na zadnja mesta.

Do neke mere je to razumljivo. Vlada pripravlja, državni zbor pa sprejema zakone, ki za uveljavitev skupnih interesov družbe omejujejo posameznika in torej pogosto škodijo njegovim ozkim ciljem. Sodišča vedno razočarajo 50 odstotkov udeleženih. Če nekdo pravdo dobi, jo mora drugi pač izgubiti. Vendar nezaupanje ali bolje kar prezir do državnih institucij, ki smo mu priča sedaj, vendarle presega to logično in pričakovano količino nezadovoljstva.

Da jo presega za toliko, kot se je izkazalo ob nedeljskem referendumu o niti ne tako zelo pomembnem zakonu o malem delu, verjetno ni pričakoval nihče. Celo vladna stran je takoj priznala, da volilci niso nasprotovali le malemu delu, ampak tudi vladi. Že naslednji dan pa si je predsednik vlade Borut Pahor zastavil vrsto retoričnih vprašanj z enim bistvenim poudarkom: kaj pa če ne gre samo za nezadovoljstvo z vlado, kaj če ljudje dejansko ne podpirajo sprememb? Vlado je tako razbremenil krivde za poraz in napovedal vztrajanje pri reformah, četudi bi se vse znašle na referendumu.

Pahor ima seveda zelo prav, ko pravi, da ljudje na volitvah izberejo vlado, in če niso zadovoljni z njo, jo na naslednjih volitvah zamenjajo. A kaj se zgodi, če vlada sredi mandata izgubi zaupanje državljanov? Če ne dojame jasnega sporočila, da nima več avtoritete, s katero bi lahko uveljavila pomembne reforme? Lahko se huduje nad populisti iz vrst mladincev in sindikatov, ki so pregovorili ljudi, naj nasprotujejo reformam, a to, da se vlada ne more kosati s sebičnimi populizmi, je le še eno dejstvo, ki dokazuje njeno šibkost. Koliko takšno tiščanje glave v pesek krepi zaupanje v pravno državo, ki mora biti med drugim tudi odgovorna in učinkovita?

Iskanje krivcev

No, pa saj ne gre za nemo čakanje na konec. Koalicijske stranke se še kako trudijo iz te agonije vsaka zase potegniti kar največ koristi. Po porazu se je spet oglasil Desusov prvak Karl Erjavec, ki predlaga, naj Pahor v državnem zboru preveri, ali še uživa zaupanje. Pobuda je javno všečna in prvak Zaresa Gregor Golobič se ne moti, ko vidi v njej Erjavčevo samopromocijo. Če bo Desus glasoval za zaupnico, potem javnega teatra ne potrebujemo, če ne bo, pa lahko že zdaj odide iz vlade. A kaj ko se samopromocije poslužuje tudi Zares. Golobič tudi na javnih tribunah govori o potrebi po oblikovanju družbenega konsenza o prihodnosti države. Presneto, pa saj je njegova stranka že tri leta v vladi. Ima moč in če ima resen namen ustvariti takšen družbeni konsenz, naj pač dela na tem.

Vrhunec bežanja pred odgovornostjo pa si je po referendumu privoščil vodja poslanske skupine SD Dušan Kumer. Ocenil je, da je za rušenje reformnih poskusov vlade v veliki meri odgovorna opozicijska SDS, ki počne “vse mogoče, samo da neti negativno klimo v javnosti”.

Opozicijski SDS je mogoče očitati marsikaj. Ob kopici težav, kot so propadanje in preseljevanje podjetij v tujino, kreditni krč in kriza v bančništvu, previsoka javna poraba, neugodno poslovno okolje ... Vztrajanje SDS in SNS, da mora ljudstvo odločiti o zakonu o delu na črno, res ni nič drugega kot netenje zdrah in nabiranje političnih točk.

Vendar to ne spreminja dejstva, da se vlada pogreza sama vase tudi brez pomoči opozicije. Namesto da bi se ukvarjala z zgoraj naštetimi resnimi težavami, izgublja energijo z malim delom in pričakuje, da bo napolnila proračun z omejevanjem medsosedske pomoči. Četudi ji kot lepo vzgojeni državljani damo pravico do javnega hiranja, lahko od nje pričakujemo vsaj to, da se bo sama vprašala, ali je vztrajanje na položaju racionalno.

Morda bi bilo z vidika katere od manjših koalicijskih partneric najbolj pragmatično, če bi izstopila iz vlade. Okrepila bi si svoj ugled, vlado pa, če že ne zrušila, vsaj oslabila do takšne mere, da vladanje ne bi bilo več možno, zato bi postalo iskanje nove vladne garniture nuja. A na tej točki se spet pojavi vprašanje osebnih interesov. Kdo bi prestopil volilni prag in kdo ne, kateri od poslancev bi po predčasnem zaključku mandata pristal na borzi dela, kakšno politično prihodnost bi še imeli odsluženi vseh barv?

To pa so v svoji biti spet vprašanja o našem razumevanju pravne države. Če bi živeli kje drugje, bi ne le vedeli, ampak tudi verjeli, da je poslanstvo pravne države to, da služi občim in ne parcialnim interesom. Vendar živimo v Sloveniji.

JANA KREBELJ