Vlada se ne zaveda resnosti odločbe o izbrisanih

Svet
, posodobljeno:

Odzivi oblasti na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih kažejo, da se ne zavedajo resnosti situacije, meni Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. Opozarja, da je sodba zavezujoča in “izgovori ne bodo prišli v poštev”.

Mustafa Kurić in Ana Mezga
Mustafa Kurić in Ana MezgaStanko Gruden/Sta

LJUBLJANA> Kogovšek Šalamonova je na današnji novinarski konferenci ocenila, da so odzivi predstavnikov vlade na sodbo pričakovani, kažejo pa, da se ne zavedajo resnosti položaja. Opozarja, da je sodba zavezujoča, zato ni vprašanje, ali se bo izvajala, temveč na kakšen način.

Na današnji novinarski konferenci sta sodelovala tudi dva izmed šestih izbrisanih, ki so uspeli s tožbo pred evropskim sodiščem in jim je to prisodilo odškodnine. Mustafa Kurić obžaluje, da bodo odškodnine, ki jih bodo zahtevali tudi drugi izbrisani, na plečih vseh davkoplačevalcev. Po njegovem mnenju bi morali namreč odgovarjati tisti, ki so izbris leta 1992 povzročili.

“20 let sem živel v getu”

Kurić je pojasnil tudi, kaj ga je pripeljalo do odločitve za tožbo pred evropskim sodiščem. Povedal je, da je z izbrisom ostal brez vseh pravic in “20 let živel v getu”. Kot pravi, še danes čuti posledice izbrisa, zato upa, da bo na koncu vendarle zmagala pravica. Opozarja, da bi oblast ta problem najraje pometla pod preprogo, a to po njegovem mnenju ne bo šlo.

Odvzeli so ji dva otroka in ju dali v rejništvo

Svojo zgodbo je razkrila tudi Ana Mezga, ki je prav tako uspela s tožbo pred evropskim sodiščem. Povedala je, da se ji je z izbrisom življenje obrnilo na glavo. Medtem ko je bila na porodniškem dopustu, je ostala brez strehe nad glavo, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, dva otroka pa so ji odvzeli in ju dali v rejništvo. Ker ni mogla prenašati takšnega bremena, je večkrat poskusila storiti samomor.

“Ta država me je uničila,” je dejala Ana Mezga, ki pravi, da se je za tožbo odločila, ker je dolga leta pošteno delala v tej državi, a jo je pustila na cedilu. Poudarja, da ji ni do denarja, želi le za zadoščenje in popravo krivic, ki so se zgodile njej in njenima otrokoma. Po njenem mnenju sicer sodba evropskega sodišča ni zmaga, pač pa le dokaz, da to, kar je država storila z izbrisom, ni bilo prav.

Uršula Lipovec Čebron, ki je izbrisanim pomagala pri pripravi tožbe, pa je pojasnila, zakaj so se odločili za iskanje pravice na evropskem sodišču. Povedala je, da so se izbrisani znašli v slepi ulici, saj so v Sloveniji izčrpali že vsa pravna sredstva, zato je bilo evropsko sodišče edina možnost. Po njenih besedah se je v letih 2004 in 2005 širil sovražni govor o izbrisanih, naleteli pa so tudi na težave pri iskanju odvetnikov v Sloveniji. Zato so najeli italijansko odvetniško družbo in pred šestimi leti v imenu enajstih izbrisanih, ki so doživeli najhujše kršitve, vložili tožbo.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je namreč v torek razsodilo v prid šestim izbrisanim in jim dosodilo odškodnino po 20.000 evrov. Ugotovilo je, da slovenske oblasti niso uspele v celoti urediti vprašanja izbrisanih ter vladi naložilo, naj pripravi sistem odškodnin za vse izbrisane.

STA