Vlado Batista je izdal ploščo Bivališče brez časa
Bivališče brez časa se je začelo ušesom poslušalcev bližati v zadnjih decembrskih dneh. Nova plošča glasbenika in skladatelja Vlada Batiste je tako kot njena predhodnica Kristalno drevo našla založniško zatočišče prod streho Goga Musice. “Vsaka nova stvar je v nekem smislu nadaljevanje prejšnjega,” pravi Batista. A njegova še sveža zgoščenka je tudi v mnogočem drugačna od tega, kar je kot glasbenik in skladatelj odtisnil na nosilce zvoka doslej.
KOPER>Bivališče brez časa se je, kot pove njegov avtor, glasbenik in skladatelj Vlado Batista, porajalo brez velikih načrtov in besed. Njegovih rojenic je več, zagotovo pa smemo zapisati, da so bili “temelji” zanj položeni v poletjih 2005 do 2009, botrstvo pa iskati na Društvu slovenskih skladateljev. Od tam je namreč prišlo vabilo, naj Batista za Noč slovenskih skladateljev napiše glasbeno delo.
Na plošči so tako štiri orkestralna dela, zasnovana v jazzovskem jeziku, ki jih je na omenjeni prireditvi v letih 2005, 2006, 2008 in 2009 izvedel Komorni orkester solistov Društva slovenskih skladateljev (KOS DSS) pod vodstvom Marka Muniha, Jürgena Brunsa in Gianluca Marciana.
Bivališče brez časa je Batista, sicer tudi arhitekt, “gradil” nekoliko drugače od prejšnjih plošč: “ker naročila niso zahtevala natančne tematike, kot denimo pri filmski ali gledališki glasbi, sem si motive in scenarije izmišljeval kar sam.” Pri skladbah, uvrščenih na ploščo, mu je uspelo uresničiti dolgoletno željo - ustvariti zvočno pokrajino, v kateri se glasba preliva, pretaka, prenika malodane brez reza, brez prekinitve.
Batistova nova plošča se vsebinsko spleta iz dveh niti. Prvo avtor vleče iz svojega dolgoletnega raziskovanja glasbe ljudstev sveta. “Zahod je prišel do spoznanja, da njegova visoko razvita glasba sloni na ramenih starih kultur vzhoda, ki so prek mnogih mostov skozi zgodovino potovala čez Mezopotamijo in Egipt v Grčijo; od tam pa po ostalih delih Evrope do današnjih dni,” pojasnjuje skladatelj, ki je svoje razmišljanje prelil v skladbo Aqua levante (Voda, ki prihaja z Vzhoda, op.a.) V tej skladbi potuje od starega slovenskega motiva Ajdovske deklice proti vzhodu v orientalsko melodijo, ki jo podpira šestosminski ritem. “To je eden izmed najbolj univerzalnih ritmov mnogih glasbenih tradicij: poznajo ga tako na Siciliji, kjer ga najdemo v tarantelli, v Španiji domuje v flamenku, v Severni Afriki pri Tuaregih ... Ta motiv umiri balada in ga počasi pripelje v Novi svet. Zgodba je tu sicer končana, obenem pa se s tem začnejo odpirati prava vprašanja,” pojasnjuje Batista, ki je skladbo napisal kot poklon našim prednikom z vsega sveta - “vsem tistim, za katerimi je med drugim ostala tudi glasbena zapuščina, ki se je skozi stoletja razvijala.”
Drugi del plošče je stkan iz niti, ki skladatelja in glasbenika iz Trušk povezujejo s poezijo. Kot pravi, se je tej umetnosti zares približal šele v zadnjem desetletju. Očaral ga je Janez Menart - prva poezija, ki jo je uglasbil, pa je bila njegova Svitanica - najdemo jo na plošči Kristalno drevo. Med snovanjem Bivališča brez časa pa ga je spremljal pesniški svet Bine Štampe Žmavc. Tri četrtine “bivališča” so pognale iz občutja pesmi Na robu čaše, V lončeni posodi in Nočno ogledalo.
Pravzaprav pa poezija ni edini literarni vpliv, s katerim je zaznamovano Bivališče brez časa. “Ko sem vse štiri skladbe, ki so na plošči, poslušal drugo za drugo, me je spet pritegnil roman Gabriela Garcie Marqueza. Spet sem ga vzel v roke, ga prebral celo dvakrat ... Potopil sem se v ta svet, ki je na meji resničnega, in spoznal, da je v mojem življenju veliko vzporedne resničnosti, ki jo zaznam, če ji prisluhnem. Glasba sama po sebi je neulovljiva, težko jo je definirati. Pri snovanju te plošče sem se pravzaprav zavedel, da snov za svojo glasbo velikokrat črpam iz 'vzporednih svetov'.Tako pridem do rezultatov, ki se jih ne nadejam.Bivališče brez časa je tako postal prostor, podoben sobi cigana Melquiada iz Marquezovega romana, kjer se odvijajo alkimistični procesi. Za glasbo s te plošče imam občutek, da sem jo povsem po naključju ujel v epruveto.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
