Vodilni ameriški indierockerji “nekoč” godli tudi v Izoli

Maja letos je privekala na dan njihova peta studijska plošča, na kateri so postregli s še bolj zrelo in avtorsko prepoznavno glasbeno podobo. Po spletu “čudežnih” okoliščin smo leta 2005 v sklopu Mediteran festivala v izolskem Shotu klubu, imeli priložnost prisluhniti vzhajajočim zvezdam ameriške neodvisne glasbene scene.

Njihova glasbena pot se prične leta 1999 v Cincinattiju v zvezni državi Ohio, dokaj hitro pa se zacementirajo v New Yorku, vrelišču zelo plodovitega glasbenega dogajanja zadnjih nekaj let. Pevec in snovalec besedil, Matt Berninger je njihov osrednji in najbolj emblematični člen, ki ga odlikuje visoko izpovedni ter zapeljujoči žametni baritonovski vokal. Zasedbi sta še pripojena dva para bratov : Aaron (kitara, bas, klavir) in Bryce Dessner (kitara) ter Scott (kitara, bas) in Bryan Devendorf (bobni). Njihova “dekadentna”, izpovedna lirika se odkrito spogleduje z dediščino Joy Divisionov, njihova zvočna plat pa črpa od Brucea Springsteena, Wilca, Tindersticksov do The Smiths in podobnih samorefleksivnih, življenjskih, glasbenih samorastnikov.

Prvi album z istoimenskim naslovom The National povijejo leta 2001; na njem že začrtajo svoje prepoznavne glasbene smernice, v katerih opevajo temačne vsakdanje življenjske zgodbe o osami in izgubi v sofisticirani rockerski maniri z nekaj folk pridiha. Njihova nepretenciozna poetika je trdno zasidrana na tleh, vedno se giba okoli vsakdanjih osebnih življenjskih epizod, ki jim Berninger s svojim žlahtnim vokalom vdahne preprost in iskren pečat.

Njihov drugi album z melodramatičnim naslovom Sad Songs for Dirty Lovers izide leta 2003; na njem pričnejo zelo plodovito sodelovanje s producentom Petrom Katisom (med drugim je na plan spravil še ene newyorške glasbene pretanjence Interpol), kar je porodilo kritiško izvrstno sprejeta albuma Alligator in Boxer.

Izstrelitveni Alligator

Tretji studijski album Alligator jih je leta 2005 katapultiral med neodvisne zvezde. Številni ameriški mediji so njihov tretji plošček oklicali za album leta, slovita NME in Pitchfork Media sta Alligator uvrstila med najboljše albume zadnjega desetletja. Silni uspeh jim je prinesel deset mesecev trajajočo turnejo, ki jih je ponesla po najbolj znanih svetovnih festivalskih odrih in po spletu čudodelnih okoliščin tudi v Izolo v sedaj žalostno propadajoči Shoto klub v sklopu ravno tako opuščenega Mediteran festivala, ki sta vztrajno in kvalitetno krojila glasbeno dogajanje v tem mestu. Na tem ploščku je nekaj nepozabnih skladb: uvodni harmonični Secret Meeting, ljubezensko izpovedni Karen, igrivi Looking for Astronauts, nežno oproščujoči Baby, We Will Be Fine,...

Potrditveni Boxer

Četrti album, Boxer, leta 2007 le še utrdi njihov prepoznavni glasbeni stas in postreže z nekaj najboljšimi skladbami nasploh. Uvodni himnični Fake Empire predstavlja eno od neobhodnih skladb njihovega repertoarja, ki so ga The National poklonili v podporo kandidaturi Baracka Obame in zgovorno opeva ameriško “stanje stvari”: “Smo napol budni v zlaganem imperiju” (“We are half awake in a fake empire”). S podobno vznesenim himničnim vzdušjem se ponaša tudi Squalor Victoria. Toda če je Berninger za uvod pričel s “politično” konotirano skladbo, v nadaljevanju albuma postreže z ustaljeno grenko-sladko in ironično ljubezensko liriko. Na ploščku je tudi eden njihovih najbolj ostrih komadov Mistaken for strangers ter izjemno nežno zasanjane skladbe kot so Start a war, Slow show, Green gloves.

Kulminacija High Violet

Peti uradni album High Violet velja za njihovo najbolj mojstrsko dovršeno delo ter predstavlja kulminacijo njihovega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Berningerjevo baladništvo vsakdanjih malih, človeških zdrah, ujetih v ameriški (newyorški) mestni vrvež, je tokrat odeto v še bolj temačne in izpovedne vode. Sočno in neposredno orisane emocije žalosti, tesnobe, bolečine so skorajda kot samostojni liki v besedilni kulisi. Njegova pozicija “družbeno obsesivnega klavstrofoba” , kot ga je slikovito označil Pithforkov glasbeni kritik, Andrew Gaerig, je tokrat še bolj trdno zasidrana. Zvokovno bolj kot kadarkoli zvenijo najbolj podobni in zvesti samim sebi. K sodelovanju sta bila povabljena še dva ameriška indie-folk prijatelja, Sufjan Stevensa, ki je vokalno pripomogel k Afraid Of Everyone, in Justin Vernon (matična zasedba Bon Iver`s) na Vandelrly Crybaby Geeks. Vrhunci: Sorrow, Anyone`s Ghost in prvi singl s plošče Bloodbuzz Ohio.

Leta 2005 je 300-glava množica v izolskem Shotu klubu slutila, da je priča nečemu porajajočem se, obetavnemu, zlovešče dobremu, ki bo našlo svoje ustrezno mesto med velikimi. In tako je bilo.

The National v Sloveniji?

The National so trenutno na evropski koncertni turneji in bodo 17. avgusta nastopili v avstrijskem Grazu, 18. avgusta jim bo moč prisluhniti na Dunaju, 20. avgusta pa v Luzani v Švici. 14. novembra bodo nastopili tudi v Zagrebu, neuradno pa se šušlja, da bi se jeseni utegnili ustaviti tudi v Sloveniji in tako odlično dopolnili slovensko koncertno jesen z Leonardom Cohenom in Caveovimi Grindermani na čelu.

BILJANA PAVLOVIĆ