Volimo župana, voli se župan ali voli se župana?

Če jih kršimo, se jezik zmede in kot poplava uhaja čez robove, izpoddolbe ter odplavi vse, kar ni zgrajeno trdno. In se iz orodja sporazuma prelevi v povzročitelja nesporazuma, v spor z razumom.

Kar zadeva spore in prepire, bi po “bedarijah, ki jih čvekajo ne prav redki blebetači, meketači in blejarski blablajevci v politiki” - tako mi je nekdo med vami zapisal o “mukanju” v našem parlamentu, drage bralke in bralci - skoraj morali priznati, da se v Sloveniji sporov z razumom mnogokrat kar veselimo. Vendar pa, hvala bogu, nismo vsi veseli nesporazumov v jeziku. Naša prijateljica pravilnega jezika Ruža Pečarič me je opozorila na nekatere jezikovne napake, kjer se kaže razhajanje z razumom. To se vidi - rečeno učeno - v napačni rabi srednjega glagolskega načina ali medija. Takole piše:

“Kakšno veselje - v petek odpreti Primorske novice, in glej ga, naš profesor je spet z nami. Zato, spoštovani Jože, novo vprašanje za vas.

- V oglasih je večkrat zapisano: ‘Išče se snažilka.’ Pa ne vem, če se snažilka sama išče. A je ne išče podjetje, ki tak oglas objavi v časopisu?

- Podobno jezikovno okornost sem prebrala na naslovni strani našega primorskega časopisa: ‘Na Krasu se vse manj gradi.’ Vprašujem: Ali se hiše gradijo kar same? Ali jih ne gradijo ljudje?

- Večkrat sem prebrala, ‘naj se javna tožilka Barbara Brezigar odstavi’. Spet vprašujem: Kako naj se sama odstavi? Lahko samo odstopi.

Take jezikovne nerodnosti me motijo, profesor. Kakšno je vaše mnenje o njih? V dobrem upanju, da nisem nadležna, vas lepo pozdravljam.”

Hvala za zanimivo vprašanje, prijateljica Ruža. Niti malo niste nadležni, ste celo zelo prizanesljivi do grobokopov našega jezika, ko navajate samo nedolžnejše primere njihovega pačenja jezika. Poznane so namreč tudi hujše, zares grde pobirokratene jezikovne okornosti, kot jim pravite. Na primer: išče se snažilko; tožilko se bo odstavilo; tožilko naj se takoj odstavi.

Okornosti, na katere opozarjate, so povezane s posebnostjo našega jezika, da sicer pozna tri glagolske načine, tvornega, srednjega in trpnega (aktiv, medij, pasiv), a ne uporablja vseh enakomerno. Glagolsko dejanje namreč najrajši opiše s povedkom v tvornem načinu ali aktivu, pri katerem je osebek, ki dejanje izvaja, znan. Povedano s primerom: v aktivnem stavku “Obtoženca smo pravično kaznovali” je osebek znan. Osebek smo mi, naše sodišče. Manj naklonjen pa je naš jezik trpnemu načinu ali pasivu, kjer povzročitelj dejanja ni zmerom znan ali ni pomemben. Primer: v pasivnem stavku “Obtoženec je bil pravično kaznovan” ni pomembno, kdo ga je kaznoval.

Ta posebnost našega jezika kot da po svoje kaže, kako naj bi bili naši predniki, ki so izoblikovali njegove zakonitosti, pošteni, ker so zmerom odkrito povedali, kdo je kaj storil. Danes žal ni več tako, saj še kriminalisti in sodniki ne zmorejo dognati, kdo od tajkunskih kriminalcev je zakuhal hudobijo in nakradeno preskril v Dubaj.

A ob aktivu in pasivu naš jezik pozna še srednjo pot med njima, tako imenovani medij, ki ga naredi s pomočjo zaimka se. Tako rečemo: otročičku ritko sem umil (aktiv) in se obril (medij), zato je moja brada obrita (pasiv) in sinčkova najlepša umita (tudi pasiv).

Vse bi se izšlo lepo in prav, ko bi se treh glagolskih načinov in njihovih pomenov vedno in dosledno držali. Do zmešnjave najhitreje pride v mediju, ker si ta pogostokrat lasti pomen, ki pripada pasivu. Če na primer novoizvoljeni župan izjavi, da “se poti po poplavi že popravljajo”, morda hoče reči, da se poti popravljajo same (medij), ker sije sonce in že dolgo ne dežuje; lahko pa tudi, da jih popravlja občina, ker je poslala delavce z lopatami in krampi, naj jih izravnajo (pasiv: poti so popravljane).

Primerov za take dvojne pomene medija je nešteto. Poskusimo na primer ugotoviti, kaj pomeni trditev, da “se kosilo že kuha”: lahko se kuha (pasivni pomen), ker ga pripravlja skrbna mama, lahko pa se kuha sámo (medij), ker je štedilnik že razgret.

Upravičena in pravična je zato navada našega jezika, da se takim dvojnim in z razumom sprtim pomenom izogiba tako, da povedek predela ali v aktivni ali v pasivni način in pove: da “pot že popravljamo” (aktiv) ali da “je pot popravljena oz. popravljana” (pasiv).

Povsem pravilne so seveda medijske oblike: bliska se, predstava se začne, igra se konča, človek se nagiba k slabemu. Zelo pa žalimo naš jezik, če v teh zvezah zaimek se preskočimo in rečemo na primer, da človek nagiba k slabemu.

Niso pa prav lepi stavki v mediju, kjer osebek ni znan: pri nas se veliko zida; zadnje čase se dosti piše, malo bere; v politiki se dosti govori, malo naredi. V teh zvezah je bolje uporabiti povedke v aktivu z znanimi osebki, na primer: govorimo, zidamo, govorijo, zidajo itd.

Strašne kot za verne duše sodni dan pa so nebodijihtreba, kjer iz osebka v imenovalniku naredimo predmet v tožilniku: išče se snažilko; tatove se bo kaznovalo; stranke se opominja k redu; med tranzicijo se je pokradlo ljudsko imovino; ljudem se jemlje pravico do dela. Vsi ti in taki primeri se dajo preliti v lepe stavke s povedki v aktivu: npr. iščejo snažilko. Za silo gre tudi, če naredimo stavek v pravilnem mediju: npr. išče se snažilka. Vendar je pomen takega medija dvoumen in se mu izogibamo.

Tako, drage prijateljice in prijatelji bralci, zdaj pa ugotovimo, ali je vse prav zapisano v naslovu te Minute: Volimo župana, voli se župan ali voli se župana?

Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR