Volja dobi moč v vrednotah

Let čez ocean Marku Kremžarju tudi pri osmih križih kljub srčnemu infarktu in bajpasu ne predstavlja ovire, da ne bi redno obiskoval svojih 15 vnukov, ki živijo v Trstu, Godoviču in Komendi; poleg štirih, ki mu delajo družbo v Buenos Airesu. Ob njegovem zadnjem obisku pred nekaj tedni se je tako začel tudi tokratni pogovor. Marko Kremžar(82) se je iz domovine odselil pri osemnajstih. Ali natančneje, pobegnil. Kot mladoletnik je bil namreč po britanski izročitvi domobrancev partizanom konec maja 1945 zaprt v dveh koncentracijskih taboriščih. Bil je eden redkih, ki je preživel. Zaradi mladoletnosti so ga “samo” zaprli in nato obsodili zaradi sodelovanja v ilegalni protiokupatorski organizaciji Slovenska legija. Obsojen je bil na bivanje za “nedoločen čas” v zastraženem “prevzgojnem zavodu”. Uspelo mu je pobegniti in se vrniti na Koroško, odkoder se je s staršema odselil v Argentino.

>Kako ste lahko preživeli zapor, begunstvo, šolanje in emigracijo?

“Spomnim se, da sem nekoč, še v dijaških letih, bral, da cilj daje volji moč. Verjetno drži, da dobiva volja moč iz nagibov, ki lahko izvirajo iz cilja, a rekel bi, da v še večji meri izvirajo iz vrednot. Te pa dobi človek najprej v družini. Katoliška vera in slovenstvo sta vrednoti, ki me spremljata večji del življenja. Prav vera v Boga daje smisel življenju in pomaga človeku, da v teku let sprejema preizkušnje in izzive ter mu daje notranjo moč, da ga težave ne strejo. Seveda nihče ne zmore vsega sam. Vedno sem našel na poti ljudi, ki so mi pomagali. To so bili najprej moji starši in večji del življenja skrbna in razumevajoča žena, pa tudi najini otroci in nekaj dobrih prijateljev, ki sem jim iz srca hvaležen.”

Od čistilca do direktorja

> Kljub izobrazbi, ki ste jo imeli, ste ob prihodu v Argentino začeli delati v tovarni in študirali ob delu. Je bila to nuja za preživetje?

“Za delo v tovarni sem prijel, ker sem od prvega dne v Argentini moral preživljati sebe in starše. Začel sem prav pri tleh proizvodne lestvice, ko sem v tovarni z metlo, cunjo in vedrom čistil tla. Kot vsaka izkušnja, mi je tudi ta kasneje koristila. Nihče ne razume problemov delavcev tako kot tisti, ki je to izkusil sam. Kasneje v življenju mi je tudi ta izkušnja verjetno pomagala, ko sem imel na vodstvenih mestih stike z uslužbenci in sindikati.”

> Kot človek, ki je živel desetletja v tujini, vidite Slovenijo drugače kot njeni prebivalci. Kaj lahko rečete o stanju duha v državi?

“Materialno stanje je mogoče presojati s pomočjo objektivnih kazalcev, glede duhovnega stanja pa se mora zadovoljiti človek z vtisi in razlago nenavadnih pojavov, ki so nenavadni tem bolj, ker stalnim prebivalcem države ne zbujajo pozornosti. Tako na primer Slovenija, ki je po ustavi in po volji večine demokratična država, ni podpisala evropske obsodbe treh totalitarizmov dvajsetega stoletja, ki so bili v kronološkem vrstnem redu: komunizem, fašizem in nacizem. Ta nedoslednost ni zbudila med prebivalstvom nobenega vidnejšega javnega protesta, kar je značilno za duha, ki prevladuje v deželi. Predsednik demokratične države je lani podelil odlikovanje bivšemu vodji politične policije nekdanje totalitarne države. Ogorčenje so izrazili le nekateri osamljeni politiki in pisci pisem bralcev. Kakega obširnejšega protesta ni bilo. Če je to posledica preživetega strahu, je to skrb vzbujajoč izraz stanja duha. Demokratično izvoljeni župan glavnega mesta je poimenoval cesto po dolgoletnem diktatorju totalitarne države, odgovornem za množične poboje in nasilja. Javnost je to prenesla brez vidnega ogorčenja. Če je ljudem po dveh desetletjih opešal spomin do take mere, je to vsekakor eden od bolestnih znakov stanja duha.”

TINO MAMIĆ

Nadaljevanje pogovora z Markom Kremžarjem lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.