“Vsak naš nakup je lahko naložba v boljši svet”
Ko se po trgovinah sprehajamo med dobro založenimi policami, se najbrž le redko kdo vpraša, od kod prihaja kak izdelek, kdo ga je naredil in koliko je bil za to plačan. Večini potrošnikov je pomembno le to, da bodo za nakup odšteli čim manj. “A dejstvo je, da je prav vsak naš nakup lahko naložba v boljši svet. In kdor resnično želi pozitivno izkoristiti svojo nakupovalno moč, se bo odločil za izdelek z oznako fair trade - pravična trgovina,” je prepričana Petra Šajn (28) iz Ilirske Bistrice, ki bi ji lahko upravičeno nadeli naziv pravična državljanka sveta.
Sama se sicer bolj nagiba k izrazu pravični otrok sveta, saj se - kot pravi - tako tudi počuti. “Čeprav sem zelo ponosna na svoje korenine in vsem rada povem, da prihajam iz Ilirske Bistrice, ne čutim močne niti lokalne niti nacionalne pripadnosti. Zato se počutim kot otrok sveta.” Tisti otrok sveta, ki si prizadeva za to, da bi konvencionalno trgovino nadomestila pravična trgovina, kar bi deprivilegiranim proizvajalcem na jugu omogočilo dostojno preživetje in končno presekalo gordijski vozel revščine, bolezni, zadolževanja, podhranjenosti in degradacije okolja.
“Nekaj sem morala narediti!”
Njena “pravična” zgodba sega v leto 2004, ko so v Ljubljani odprli prvo pravično trgovino v Sloveniji. Trgovini so dali ime 3 Muhe, ker v njej ubiješ tri muhe na en mah: narediš dobro delo, opraviš dober nakup in si dobre volje. “Takrat sem se ravno vrnila s svojega tretjega potovanja zunaj Evrope. Bila sem v Indiji (pred tem pa tudi v zahodni Afriki in v osrednji Aziji), kjer sem se lahko ponovno na lastne oči prepričala, kako krivična znajo biti pravila mednarodne trgovine do gospodarsko zapostavljenih držav. Namenoma ne uporabljam izrazov 'države tretjega sveta' ali 'nerazvite države', saj jih postavljata v podrejen položaj. Poleg tega sem prepričana, da razvoj ni samo eden, ampak jih je več. V azijskih, afriških in južnoameriških državah veliko ljudi živi v revščini, z njimi ne ravnajo spoštljivo in za svoje delo ne dobijo pravičnega plačila. Obiralci kakava, na primer, ki cele dneve za male denarce garajo na plantažah, niti ne vedo, kakšnega okusa je čokolada, ki jo izdelajo iz kakava. Pravzaprav, če pomislim ... Ne spomnim se, da bi v Gani, ki je ena največjih izvoznic kakava, sploh kdaj videla otroka, ki bi jedel čokolado. Ker je predraga za Gance!” žalostno pojasnjuje Šajnova.
“Nekaj v meni je tlelo, ni mi dalo miru. Nisem vedela, kaj natančno, a čutila sem, da nekaj moram narediti. Kot študentka mednarodnih odnosov sem dobro poznala vprašanje mednarodne trgovine in mednarodnih financ. Zdelo se mi je, da revščine v afriških in azijskih državah ne moremo ocenjevati zgolj kot suhe statistične podatke in pozabiti na to, da del krivde za tamkajšnje trenutno stanje nosi obnašanje zahodnih držav in mednarodnih institucij, kot sta Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija. Vse te svoje občutke in pobude, ki sem jih prinesla s potovanj, sem želela nekam usmeriti,” se spominja Petra Šajn.
PETRA VIDRIH
Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.