Vsaka politika ima rada “pospravljene” umetnike

Med potekom sodnega postopka je med drugim svoja dela tudi demonstrativno sežgala na grmadi. Pri svojih sedemdesetih letih se je z izdajo zadnjega dela Veliki slovenski tekst, na zadnjem knjižnem sejmu novembra 2010 v Ljubljani dokončno poslovila od pisateljevanja. V zadnjih mesecih skupaj še s tremi v Sloveniji cenzuriranimi avtorji sodeluje v odmevni gledališki predstavi V imenu ljudstva, ki pod vprašaj postavlja svobodo umetniškega izražanja.

> Na zadnjem knjižnem sejmu ste se odločili, da po petdesetih letih pisateljevanja prenehate pisateljevati. Kaj je tisto, kar je botrovalo vaši odločitvi?

“Pot je treba končati, ko se zdi, da je še kaj moči. Saj sem pravzaprav dolgo ustvarjala. Vendar pride čas, ko moraš tudi iz higienskih razlogov končati.”

> Svoj bogati literarni opus ste sklenili z obsežnim delom z naslovom Veliki slovenski tekst. Se vam ne zdi naslov vašega dela vsaj malce ambiciozen, mogoče celo nekoliko tendenciozen?

“Sama sem v tej knjigi s pismom nekega bralca dala zelo nedvoumen in tudi zelo kritičen odgovor na to vprašanje. Pa naj se še malo pošalim: Je morda ta naslov že rezerviran za koga in ga ne sme nihče uporabiti? In vendar sem že leta 1980 v knjigi Balada o divjem mleku kot Gospa v pogovoru z vsevednim, mrzlim, tujim, ravnodušnim gospodom zapisala: 'Vam smem reči, da poznam svojo ceno?' Ta že davni stavek moje junakinje pa bi tudi lahko kaj povedal tistemu kritičnemu bralcu v tej zadnji knjigi, za katerega pa ni moč vedeti, ali sploh res obstaja ali je samo fikcija.”

> Vsekakor gre za izjemno obsežen projekt, s katerim se spoprime le malo avtorjev pri nas. Kako in zakaj ste se zanj odločili?

“S tem tekstom sem zajela svoje pisanje od konca prejšnjega desetletja (in tisočletja) do konca mojega pisanja v letu 2010. To je čas moje borbe za obstoj literature proti krutim sodiščnim razsodbam. Velik del tega teksta sem v času za javnost zaprtega sodnega procesa demonstrativno sežgala in je tako zdaj vstal iz pepela. Prejšnjih kritičnih tekstov iz osemdesetih let, ki so tudi zarezali v času izida, se nisem dotikala in sem jih pustila v bralčevem spominu. Poleg tega pa nekaj tekstov še ni bilo objavljenih, in se mi je zdelo prav, da jih položim v to obsežno knjigo.”

> Lani ste skupaj s tremi umetniki sodelovali v odmevni gledališki predstavi V imenu ljudstva, ki pod vprašaj postavi svobodo umetniškega ustvarjanja. Kako je prišlo do sodelovanja z eksperimentalnim gledališčem Glej?

“K meni sta prišla s predlogom za sodelovanje v tej predstavi režiser Jure Novak in dramaturginja Urška Brodar, idejo za predstavo pa je dal Matjaž Pikalo, avtor, ki so ga na sodišču zaradi ene njegovih knjig tudi razpenjali na križ dolgih osem let. Ne glede na to, da me gledališka igra pravzaprav ne zanima ter me vsako pretiravanje in spakovanje igralcev močno moti, sem takoj pristala na sodelovanje. In tako sem v tej predstavi na neki način tudi jaz 'igralka', čeprav zelo realno govorim o svojem sodnem procesu zaradi moje obsojene knjige Ko se tam gori olistajo breze, in v vsaki predstavi vidim, kako prav je, da smo 'obsojenci' spregovorili in tudi na odru pokazali absurdnost sodnih pregonov zaradi umetniškega delovanja. Odzivov, predvsem mladih, je veliko. In tudi čudenja, kako je mogoče s sodnimi procesi obsojati literaturo. Zdaj s to predstavo začenjamo hoditi po Sloveniji.”

ROBI ŠABEC

Nadaljevanje pogovora objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.