Vse pod nadzorom

Smele izjave o polnih jadrih in odločnih kapitanih, ki imajo krmilo trdno v rokah, včeraj ne bi bile na mestu. V koaliciji sta ostali le še dve stranki, ki jih v parlamentu zastopa 33 poslancev.

Če pri sprejemanju zakonov še vedno lahko računata na glasove Zaresa, Desusa in nepovezanih poslancev, pa koalicijski oskubek nima veliko možnosti za temeljito rekonstrukcijo vlade. Za občutne spremembe števila ministrstev bi bilo treba spremeniti zakon o vladi in morda je trenutno vse-eno lažje najti le hitre zamenjave za izpraznjena ministrska mesta.

Čeprav bo prišlo do krpanja, bodo stvari v bistvu ostale enake: državo bo vodila vlada, ki ji velika večina državljanov odreka legitimnost.

Vsemu, kar se je kuhalo od padca treh zakonov na referendumih, bo zdaj sledil le “nadzorovan in umirjen” prehod v predčasne volitve. Če se bo proces priprav na predčasne volitve očitno začel po novem letu, je na mestu vprašanje, ali se ima sploh smisel pogovarjati o njih, saj ne bi bile razpisane bistveno prej kot redne. Te bi po nekaterih napovedih lahko bile že junija 2012. Je morda napoved SD in LDS o predčasnih volitvah le slepilni manever, ki služi pomiritvi javnosti, ki se je ogrela za to rešitev?

Če takšno ustvarjanje vtisa, da se nekaj dogaja, zgodi pa se ne nič, na političnem trgu prinaša določene koristi, pa morda v odnosu do ljudi ni najbolj korektno. Že zamikanje razprave o rebalansu proračuna (morda tudi s ciljem, da bi glasovanje o zaupnici zavlekli v jesen) pušča v negotovosti javne ustanove, ki ne vedo, ali in kako se bo spremenilo njihovo financiranje.

Opozoriti velja tudi na nezavidljiv položaj tistih, ki s strahom čakajo interventni zakon, ki bi bil sprejet skupaj z rebalansom proračuna. Zakon bi zamrznil zaposlovanje v javnem sektorju, kjer so mnogi predvsem mladi delavci zaposleni za določen čas. Negotovost jih ubija, iz vladnih soban pa vztrajno sporočajo, da je vse pod nadzorom.