Vstanite, v suženjstvo zakleti
Brezpraven, nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja. To je slovarska definicija besede suženj. Čas je prehitel slovarje. Suženjstvo zaobjema vse večji delež sodobne resničnosti, množi svoje pojavne oblike ter predvsem določa vse več človeških usod. Morda se zdi uporaba besede “suženj” melodramatična, ampak res: kaj pa drugega je človek, ki dan za dnem služi gospodarju, ne da bi za to prejel pošteno plačilo?
Količina novic o tem, kako malo je vredna človeška sreča, in o tem, kako ležerno in brez vsakršnega občutka krivde jo teptajo novodobni gospodarji, je postala že tolikšna, da se nam pri dojemanju Vegrada, Steklarske, Čiba ali Fluida dogaja nekakšen vojni sindrom.
Tako kot postane v času vojne, med tisoči poročil o množičnih smrtih in grozovitem trpljenju, novica o enem ugaslem življenju nepomembna podrobnost, tako se obrazi delavk in delavcev, ki niso dobili plače šest, sedem, osem mesecev, počasi utapljajo v brezoblični floskuli “takšni so pač časi.”
Ampak če stopimo korak naprej k posameznostim in podrobnostim teh, zdaj še vsakdanjih zgodb, se nam razkrije bolečina, ki jo povzročajo. Če si, denimo, predstavljamo šiviljo, ki je zadnjo plačo videla maja in razmišlja, kako bo kupila učbenike svojim šoloobveznim otrokom. In gradbenega delavca iz tujine, ki domov, kjer je od njega odvisna cela družina, že pet mesecev ni poslal niti evra. Ali mladega inženirja, ki je najel kredit za svoje prvo stanovanje in vsak mesec, namesto obvestila o plači, dobi le opomin banke o neporavnanih obrokih. Če si zamislimo stisko, strah in nemoč takšnih ljudi (resničnih, med nami živečih), medtem ko 11. ali 16. v mesecu gremo proti bankomatu s prijetnim občutkom, da nas tam čaka varnost za naslednjih trideset dni, moramo spoznati, da obupen položaj, v katerem je na stotine delavcev v Sloveniji, ni nič običajnega. Niti pričakovanega. Niti sprejemljivega.
Podobno se nam zgodi, ko stopimo korak v stran. In opazimo sprevrženost logike, po kateri mora biti “delavec srečen, če ima plačo.” Logike, po kateri bi lahko zaposleni svojemu šefu, ki se ne strinja s tem, da bi delavci na delovnem mestu igrali karte, zabrusil, da naj bo “srečen, da sploh prihaja v službo.”
Ali korak nazaj, ki nam pove, da je dogovor o tem, da bo zaposleni opravljal svoje delo, delodajalec pa bo zagotovil primerno plačilo za to delo, osnovni, središčni del razmerja med delodajalcem in delojemalcem. In da če en del tega dogovora ni izpolnjen, samo razmerje izgubi smisel in značaj. Oziroma se iz pogodbe, sklenjene na podlagi spoznanja o obojestranski koristi, spremeni v odnos med premočnim in nemočnim, med izkoriščevalcem in izkoriščanim, med proizvajalcem in orodjem, med gospodarjem in ... sužnjem.
Vsi ljudje se rodijo svobodni. Nihče ne sme biti prisiljen ne v suženjstvo ne v tlačansko odvisnost. Vsi so enaki pred zakonom. Vsakdo ima pravico do socialne varnosti. Vsakdo ima pravico do dela. Vsakdo ima pravico do enakega plačila za enako delo. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo. Ker tako pravi deklaracija o človekovih pravicah, so delodajalci, ki svojim zaposlenim ne izplačujejo plač, regresa, stroškov za prehrano in prevoza na delo, ki z izplačevanjem dohodkov zamujajo in zavlačujejo ali svojih obveznosti ne poravnajo v celoti, delodajalci, ki dolgujejo odpravnine in odškodnine ali za svoje zaposlene ne plačujejo prispevkov za socialno varnost, povzročitelji najbolj množične, najhujše in najbolj dolgotrajne kršitve človekovih pravic pri nas.
Prvi sokrivec kršiteljev je država. Prvič zato, ker pomaga v družbi ohranjati vzdušje, v katerem je nečlovečnost sprejemljiva, tako da preko svojih predstavnikov obupanim delavcem na srce polaga nasvet “naj malce potrpijo”. In drugič ter predvsem zato, ker sprejema, uveljavlja in ohranja zakonodajo ter postopke, ki delodajalcem omogočajo nepravično izkoriščanje in jim dovolijo, da se izognejo kazni.
Vsak politik, ki se ne bo odkrito in vztrajno zavzemal za to, da bo imela že ena sama zamuda pri izplačilu plač takojšnje in konkretne posledice za poslovanje podjetja. Vsak politik, ki si ne bo prizadeval za to, da lastniki ter menedžerji, ki iz malomarnosti ali pohlepa ogrozijo socialno varnost svojih zaposlenih in njihovih družin, končajo za rešetkami. Vsak politik, ki bo javnost prepričeval, da je s tem, ko je nekoliko skrajšala postopek za pridobitev mizerne enkratne denarne pomoči, in sprožila nekaj kazenskih postopkov, ki se bodo po letih pravdanja, zaključili z oprostilno sodbo ali pogojno kaznijo, država opravila svojo dolžnost. Vsak tak politik vzdržuje “svet krivičnosti”. Vsak tak politik je nevreden zaupanja. In si ne zasluži glasu. Niti enega.
VESNA HUMAR