Z jeziki do tal v 28 urah do Karagande
Ko so koprski nogometaši včeraj dopoldne po lokalnem času prispeli v hotel Edem, se jim je odvalil težak kamen od srca. Zato pa se je nanje kmalu vsulo še večje breme.
KARAGANDA> Infrastruktura v hotelu je bila porazna, zato so ga morali zamenjati. Nasploh je prvi dan potovanja v Kazahstan minil v naveličanosti in utrujenosti Koprčanov. Z jeziki do tal in motnimi očmi, ki so govorile le “pustite me spati, spati ...”, se je 19 nogometašev hitro podalo v manj zatohel hotel Čajka, ki je bil vsaj na prvi pogled bolj obetaven. Pri tarnanju koprske odprave ni šlo za kaprico razvajenih športnikov, temveč za poskus vzpostavitve normalnih razmer v pripravah na tekmo.
Marsikdo se je spraševal, zakaj so Uefini veljaki dovolili kazahstanskim klubom nastopiti v evropskih pokalih. V tej državi je namreč zelo malo evropskega pridiha. “Kriv” je delček kazahstanskega ozemlja (približno dvajsetina države) zahodno od reke Ural, ki ga geografi prištevajo k Evropi. Meja med Evropo in Azijo namreč teče po gorovju Ural, reki Ural, Kaspijskem morju in Kavkazu. Vendar pa je bila kljub vsemu odločitev politična (Izrael na primer geografsko ni niti milimeter v Evropi), po močnem lobiranju pa je bila sprejeta leta 2001. Pred tem je bil Kazahstan del azijske nogometne zveze. Od leta 2002 njihovi klubi tekmujejo v evropskih pokalih, kazahstanska reprezentanca pa v evropskih kvalifikacijah.
Na poti iz Kopra v Karagando v vzhodnem Kazahstanu so namreč preživeli kar 28 ur. Zato je logično, da se je povratna tekma prvega kroga kvalifikacij za evropsko ligo kot tema pogovora med nogometaši vse bolj umikala v stranski kot. V ospredje so se prebijali utrujenost, nespečnost in želja, da naj bo vsega čimprej konec. “Igral sem že marsikje, toda tako dolgega potovanja na eno tekmo še nisem doživel. Najmanj dva dni bomo potrebovali za regeneracijo,” je bil kratek najbolj izkušen v Luki Koper Amir Karič. Podobnega mnenja je bil tudi Milan Osterc “Prvi hotel je bil res katastrofalen, a se moramo soočiti tudi s težkimi razmerami. Moj organizem je na takšna potovanja že privajen, za mlajše soigralce pa je to precejšen šok.”
Koprčani so se z Bonifike odpravili že v ponedeljek ob drugi uri. Po vkrcanju na Dunaju je bil še posebej moreč postanek na moskovskem letališču Domodedovo. Skoraj tri ure so bili ujeti v nekakšni medconi. Ruske oblasti jih namreč niso spustile v trgovsko-gostinski del brez vizuma. Najmanj toliko trpljenja kot med nogometaši, ki niso mogli priti do vode, je ta ukrep povzročil spremljevalcem v odpravi. Njihova grla so si zaželela druge vrste pijače, a so prav tako ostala suha. Sledili so še neudoben let prevoznika Transaero do kazahstanske prestolnice Astana, izpolnjevanje vstopnih registracijskih lističev in triurna jutranja vožnja po pusti azijski stepi do Karagande.
Po takšni odisejadi (nekdo je hudomušno dejal, da bi v tem času prišel do Washingtona in nazaj - in imel je prav) ter ob prvem pogledu na zanemarjeno in neurejeno mesto je bilo vsakomur jasno, zakaj je bila Karaganda v času Sovjetske zveze sinonim za mesto bogu za hrbtom (“in the middle of nowhere”).
Šele po popoldanskem počitku (beri spancu) se je na dnevni red vrnil nogomet. Regeneracijski trening ob 19. uri so opravili kar na zelenicah v bližini hotela, danes pa bodo v času jutrišnje tekme (torej ob 15. uri po lokalnem, ob 19. uri po srednjeevropskem času) opravili še trening na glavnem stadionu. Ta je dobro urejen in premore 18.000 sedišč, ki pa jutri najbrž ne bodo povsem zasedena.
DENIS SABADIN