Z Oliverjem v poletje

Z njimi bo nastopil tudi izvrstni aranžer in kitarist Ante Gelo.

>Nam lahko poveste, kdaj so odkrili vaš talent za petje?

“Imel sem dve leti, ko sem ob inštrumentih eksperimentiral s svojim glasom. Pa je oče rekel, to je dobro, iz tega fanta pa še nekaj bo.”

>Ste zadovoljni s svojo kariero? Ste kdaj pomislili, da bi prenehali s petjem? Kdo vas je ob tem najbolj podpiral?

“Hm, težko je na to odgovoriti, saj nisem vedno sam odločal o tem, potrebno je bilo veliko sreče in dobrih pesmi. Če dobiš dobro pesem, ki jo dobro zapoješ, te publika nagradi. Največja moja zahvala pa gre Zdenku Runjiću, ki me je velikokrat rešil z dobrimi skladbami. Med nama se je rodilo zelo dobro sodelovanje, ki sva ga nadgradila z mojimi glasbenimi uspehi.”

>Ob tem, da pojete, igrate tudi različne inštrumente. Ste kdaj pomislili, da bi namesto petja raje igrali v filharmoničnem orkestru?

“Ne bi rekel. Študij sem končal pri petnajstih in začrtal sem si svojo življenjsko pot. Kdaj tudi zaigram. Nazadnje sem igral v Cankarjevem domu s slovenskim filharmoničnim orkestrom. Bilo je super in vsem je bilo všeč. No, za tako igranje moraš vaditi vsak dan po pet ur (smeh)”

>V vaših besedilih je veliko ljubezni in topline. Nam lahko poveste nekaj o svojih ljubeznih in čustvenih zvezah?

“Sem eden od tistih, ki se, ko srečajo pravo ljubezen, naježijo in vedo, da je to, to. Pri ljubezni nikoli ne igram, ker me izdajo čustva.”

>Vaš nastop v londonskem Royal Albert Hallu je bil zgodovinski. Tako za vas kot tudi za celotno hrvaško glasbeno sceno. Kdo vam je sporočil, da boste nastopili?

“Ljudem, ki so organizirali prireditev, sem rekel, naj poslušajo mojo glasbo in če jim bo všeč, naj razmislijo o morebitnem nastopu. Očitno so bili zadovoljni.”

>Ste imeli tremo?

“Trema je pozitivna stvar, saj je vzrok odgovornosti, ki jo čutiš, da stvari tečejo kot po maslu. Ker pa je vedno tudi nekaj napetosti in nesigurnosti, to rešujem tako, da sedem za klavir udarim prvi akord, zaprem oči in vstopim v svoj film. Če se to zgodi takoj, je super, ponavadi ne traja več kot nekaj minut.”

>Kdo vam je na Hrvaškem najbolj pomagal pri vaši glasbeni karieri in koga najbolj cenite?

“Zdenka Runjiča pa Jure Staniča, ki sta napisala veliko izvrstnih pesmi. Tudi Gibonnija, ki je po moje eden boljših mlajših avtorjev. Prisegam na sodelovanje z mlajšimi avtorji, saj me zelo motivirajo in regenerirajo na nek poseben način.”

>Z mlajšimi avtorji ste naredili nekaj izvrstnih duetov: s Tonijem Cetinskim, Nino Badrić ... Morda že razmišljate o kakšnem novem?

“Ne razmišljam o tem. Mlajši mi predlagajo in če mi je skladba všeč, potem zapojemo skupaj.”

DENIS PAPIČ