Za naše malčke delajo tuje čebele
Sladek in zdrav med domačih čebelarjev - to so včeraj imeli za zajtrk otroci v nekaterih primorskih vrtcih. Ob “medenem zajtrku” smo preverili, kakšen med otroci običajno jedo. Ugotovili smo, da to v veliki večini ni slovenski med.
PRIMORSKA> Šole in vrtci so namreč zavezani javnim naročilom, na “globalnem trgu” pa se vse konča pri ceni.
Predsednik Čebelarskega društva Sežana Ivan Atelšek pravi: “Zelo mi je žal, da se veliki porabniki medu, kot so šole in vrtci, ne obrnejo na lokalne čebelarje, ki zagotavljajo visoko kakovosten domač med. Vsak med vsebuje cvetni prah in na cvetni prah domačih rastlin smo ljudje navajeni. Problem nastane pri uživanju tujega medu, denimo argentinskega, ruskega in kitajskega porekla, saj naše telo teh cvetnih prahov ne prepozna. Zato postanemo alergični na med, zato ga težko sprejemamo.”
Obalno čebelarsko društvo Koper, denimo, je 30 istrskim vrtcem in strunjanskemu Centru za usposabljanje Elvire Vatovec skupaj razdelilo 97 kilogramov medu, mešanico gozdnega, cvetličnega, medu divje češnje in lipovega. Slednji je letos, kot pojasnjuje predsednik društva Darko Kozlovič, še posebej blag in prijetnega okusa. Otrokom svetuje tudi hojevega, zaradi okusa po mleku v prahu, medtem ko odsvetuje kostanjevega.
V omenjenih državah, od koder prihaja v Slovenijo največ uvoženega medu, imajo tudi besedne zveze “skrb za okolje” in “ekološka pridelava” čisto drugačen pomen. Dogaja se celo to, da čebele pozimi krmijo z malinovim sirupom in potem pridelujejo “malinov med”, v velikih količinah. To gotovo ni enako kot kraški med z zaščitenim geografskim poreklom, ki je podvržen strogemu nadzoru, pravi Atelšek.
Butični med
Kraški med tako ostaja butični proizvod. Z vidika trgovine pa je to problem, pravi. Člani Čebelarskega društva Sežana proizvedejo približno 100 ton medu na leto in zato ne morejo zadovoljiti potreb veletrgovcev.
Njihov med tako ne pride v šole in vrtce, tudi če te, tako kot sta storili osnovni šoli iz Sežane in Divače, zaupajo prehrano zunanjim izvajalcem. Podjetje Sodexo, ki “kuha” zanju, ni podvrženo zakonu o javnih naročilih, zato pa tržnemu načelu doseganja čim nižje cene.
Med za vse svoje kuhinje nabavlja pri enem dobavitelju in to seveda ne more biti čebelar. “Vse opcije so odprte, mi se vedno potrudimo, da kupujemo živila lokalnih dobaviteljev,” je pojasnil vodja Sodexove komerciale Igor Peček, nabavni referent Vili Velkovrh pa je dodal: “Konec koncev se vse začne in konča pri ceni.” Dejstvo je pa tudi, da od kraških čebelarjev niso dobili še nobene ponudbe.
Šole bi, a ne gre
V komenski osnovni šoli kuhajo “sami”. Ravnateljica Nives Cek pove, da je sistem javnega naročanja zelo zapleten, vsa živila morajo vključiti v eno samo javno naročilo, v katerem so sicer lahko definirane podskupine, kot na primer “sadje”.
Poleg cene lahko določijo dodatna zahtevnejša merila, vendar je potem težje dokazati, zakaj je bilo izbrano dražje živilo in je več možnosti za pritožbe. “Predvsem pa šolam zmanjka časa in ljudi, ki bi se posebej ukvarjali z javnimi naročili,” pravi.
Poleg tega je vprašanje, ali je kot pogoj sploh mogoče zahtevati “kraško ali slovensko” poreklo. Ravnateljica šole v Hrpeljah Janja Babič ni povsem prepričana, ali bi otroci lahko zajemali med iz skupne posode na mizi, ali bi to zdržalo higienske zahteve, zato dobijo otroci individualno pakiran Medexov med.
Tudi čebelarji niso za zadruge
V pivškem vrtcu bodo preverili, ali je mogoče med izvzeti iz skupnega javnega naročila in tako ponuditi otrokom med lokalnega porekla.
Sicer nabavljajo med v večji embalaži, ga zmešajo z maslom in otrokom ponudijo že namazane rezine kruha. Tako je tudi ceneje, pravi ravnateljica Alenka Tomšič.
Vsekakor pa je del celotnega mozaika tudi ta, da so čebelarji individualisti, zato bi se težko povezali v zadrugo, ki bi tržila večje količine medu, pove Atelšek. V tem primeru bi morali postaviti na stranski tir svoje stare stranke, česar ne bi storil nihče. En sam pa v šole in vrtce ne more vstopiti.
TINA ČIČ
