Za slovensko identiteto je bistven jezik
V Slovenskem klubu v Trstu so v torek razpravljali o tem, ali lahko govorimo o zamejski identiteti. Za razpravljalsko mizo sta poleg moderatorke Jadranke Cergol sedela raziskovalka na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru Mateja Sedmak in Boris Pahor. Njuno razmišljanje na glas je sprožilo tudi živahno razpravo.
Sedmakova je predstavila izsledke nekaterih študij z obmejnega prostora, iz katerih izhaja, da Slovenci v Italiji sebe drugače dojemajo od Slovencev v matici in od Italijanov v Italiji. “Čeprav se identificirajo s slovenskim jezikom in slovensko kulturo imajo za svojo, ne čutijo, da bi bili isto kot Slovenci v Sloveniji,” je dejala koprska raziskovalka.
Tudi Boris Pahor je na vprašanje, katera je njegova domovina, jedrnato odgovoril: “Trst!” Pri tem je pojasnil, da je njegov značaj kvečjemu primorski, ne pa ljubljanski. Spomnil se je skladatelja Ubalda Vrabca, ki je nekoč šaljivo dejal: “Če so to Slovenci, potem jaz nisem Slovenec.”
Nekdo iz občinstva je pri tem Pahorja vprašal, ali ni morda pristaš Severne lige, glede na to, da za svojo domovino šteje Trst, ne pa Slovenije. Pahor je odgovoril, da Trst dojema kot del enotnega slovenskega kulturnega prostora, zaradi česar je samo po sebi umevno, da se čuti Slovenec. Poudaril pa je, da je zgodovina Trsta samosvoja, kar se pozna tudi pri Slovencih v tem mestu. Zato so Tržačani bolj sproščeni od Ljubljančanov, ti pa so bolj vezani na urejenost, ki vlada v nemškem svetu.
Pahorju je iz občinstva stopila v bran sociolingvistka Majda Kaučič Baša in je opozorila, da ljudje vsepovsod po Sloveniji “čutijo najprej pripadnost svojemu prostoru, naj bo to Dolenjska, Prlekija, Gorenjska, Prekmurje, in šele zatem bodo rekli, da so Slovenci”.
Sedmakova in Pahor sta se strinjala, da je vsak človek to, kar se čuti. Identiteta je torej sad posameznikove izbire, pri čemer učinkuje več silnic. Ena glavnih je po Pahorjevih besedah ljubezen. Tržaški pisatelj je pri tem omenil primer otroka iz mešanega zakona. Večja navezanost na enega od dveh staršev ali zgodnja smrt enega od dveh bosta odločilno vplivali na samoopredelitev, meni Pahor. Po njegovem mnenju se kdo lahko čuti oboje: to, kar je po mamini strani, in to, kar je po očetovi. Sedmakova pa je omenila še intimno družinsko okolje, kjer se zaradi praktičnih razlogov lahko en jezik uveljavi na račun drugega.
Razpravljalca se nista strinjala samo, ko je bil govor o učinkih globalizacije. Pahorju se zdi, da je globalizacija novodobni internacionalizem, ki je v preteklosti skušal izbrisati manjše narode. Pri tem je omenil Marxa, ki je slovanske narode označil za “jetične” in jim napovedal smrt. “A smo še vedno tu, nismo izginili, dobili smo celo svojo državo,” je pripomnil Pahor, za katerega je za ohranitev slovenstva v času globalizacije nujna narodna zavest. “Nacionalizem zavržem, narodna zavest pa se mi zdi nujna,” je utemeljil tržaški pisatelj. “Brez narodne zavesti tudi jezika ni, saj če ne vem, zakaj bi ohranil narodno zavest, potem se mi ne bo zdelo pomembno, da ohranim še jezik.”
Mateja Sedmak pa je prepričana, da so v preteklosti že obstajale neke oblike globalizacije. Danes se ta kaže v tem, da otroci v Sloveniji oblačijo iste kavbojke kot otroci na Nizozemskem. “Iste filme gledajo, isto glasbo poslušajo, ampak to po mojem ne bo privedlo do tega, da bodo kake nove vrednote nadomestile jedro. Skratka Slovenci bodo ostali še naprej.”
Sedmakova in Pahor sta se strinjala, da je vsak človek to, kar se čuti. Identiteta je torej sad posameznikove izbire.
Tako Pahor kot Sedmakova sta se strinjala, da je za slovensko identiteto ključen jezik. Drugod po svetu ni povsod tako, je pripomnila Jadranka Cergol, saj se na primer Irci razlikujejo od Angležev, pa čeprav večinoma govorijo angleško.
Oba razpravljalca sta se strinjala, da je tudi od državnih zakononov odvisno, ali se bo jezik ohranil. Sedmakova je pri tem omenila, da je za Italijane v Sloveniji z normativnega vidika bolje poskrbljeno kot za Slovence v Italiji. Pahor pa je pri tem potožil, da so Slovenci pri tem prav gotovo na slabšem. Slovencem v Italiji po njegovih besedah preti nevarnost italijanske nenaklonjenosti in levičarskega internacionalizma, Slovenci v Sloveniji pa si sami kopljejo jamo. “Zdaj bi predavateljem na univerzah pustili izbiro, v katerem jeziku bodo predavali,” je pojasnil Pahor. “To se pravi, da bi nekateri lahko predavali angleško. Seveda, od tega imajo osebno korist, ker bodo potem lahko šli poučevat v ZDA. Dobro, ampak za svoj interes se boš požvižgal na interes naroda?”
PETER VERČ
