Zadah po potu in usnju

“Okrožno sodišče v Mariboru je obsodilo novinarja Večera Draga Jančarja zaradi kaznivega dejanja propagande po členu 118/3 na eno leto strogega zapora. Spoznalo ga je za krivega, ker je januarja letos prinesel iz Avstrije v Jugoslavijo knjigo, za katero je vedel, da pisec v njej lažnjivo in naši družbeni ureditvi sovražno opisuje vlogo, ki jo je imela KPS pri organiziranju in vodenju NOB ter ravnanje naših oblasti in partizanov z ujetimi sovražniki med vojno in po osvoboditvi.” (“j” v besedi “lažnivo” je poročevalčev.)

Drago Jančar se je rodil leta 1948 v Mariboru; med študijem na tamkajšnji Višji pravni šoli je bil glavni urednik Katedre, študentskega časnika. V času, ko je kot novinar pisal za Večer, je v Celovcu kupil knjigo V Rogu ležimo pobiti, ki jo je leta 1968 v Argentini pod psevdonimom izdal duhovnik in književnik Branko Rozman (1925-2011). Rozman se je leta 1943 pridružil domobrancem, ob koncu vojne prebegnil na Koroško, nato v Argentino, po letu 1991 se je vrnil domov. Naslov brošure je več kot zgovoren, a o temi, ki jo obravnava, je takrat smela govoriti edinole slovenska oblast.

Seveda pisec teh vrstic ni tolikanj naiven, da bi trdil, da sta šele aretacija in zaporna kazen usodno izoblikovali duhovno obzorje mladega razumnika - daleč od tega. Jančar je že pred aretacijo neobremenjeno in pronicljivo razmišljal (in pisal) s svojo glavo; vedel je, da ima vsakdo kot posameznik in družbeno bitje pravico biti svoboden, srečen in uresničen, ne pa da je razklan in v pogubnem protislovju s samim seboj.

Ne, gre za nekaj drugega. Za zadah po potu in usnju, ki veje iz nosilcev moči, vsakršnega nasilja: četudi so zasliševalci, pripadniki državne varnosti, v civilu, “dišijo” po potu in usnju. Prepoteni so zaradi tudi zanje napornega zasliševanja, in ker so prizadevni varuhi totalitarnega režima, se od njih širi vonj po usnjenih škornjih, plaščih, pasovih, naramnikih. Seveda obstaja vrsta odtenkov, toda v bistvu je vseeno, kateri totalitarizem te zaslišuje: boljševiški, nacistični, orwellovski: kot zasliševanec si vselej in povsod nemočna žrtev institucionalnega nasilja, brez katerega ni človekovega, “človeškega” sveta.

Toda osebna izkušnja z nasiljem - v primerjavi s Kocbekovo resda dokaj nedolžna in kratka: Jančarja so po treh mesecih izpustili iz mariborske jetnišnice, v katero je bil med vojno gestapo zaprl njegovega očeta - je dodatno opredelila njegov pogled na razmerje med kljubujočim, vendar krhkim, pogubno ranljivim posameznikom in svetom: zadah po potu in usnju ostaja trmasta stalnica v navidez zlahka spregledljivem podtonu njegovih najbolj mojstrsko dovršenih proznih in dramatskih del.

Se je pa nasilje, resda v omiljeni obliki in meri, nadaljevalo tudi po vrnitvi na prostost. Jančarja so kaj kmalu poklicali k vojakom in ga poslali v južno Srbijo, v Vranje, od koder izvira Stevo, Veronikin ljubimec v pretresljivem romanu To noč sem jo videl (2010). Jančar vojaščine uradno sicer ni služil v kazenskem bataljonu, so ga pa nekateri nadrejeni, bržkone po priporočilu “pristojnih” v Mariboru, šikanirali in poniževali, mu tako ali drugače dajali vedeti, da je črna, zaupanja nevredna ovca.

Po vrnitvi domov sklene, da se bo odslej preživljal le še s pisanjem. A ker kmalu spozna, da tako ne bo šlo, se spet zaposli pri Večeru. Zaman: ne dovolijo mu pisati novinarskih člankov; kot “ožigosanec” sme le lektorirati in korigirati. Njegova prostost je torej omejena, na neki način je še vedno zaprt in nadzorovan v kaznilnici: naj še tako hitro teče, ubežati ne more; krog “mehkega” nasilja je sklenjen in neprepusten. Za krajši čas se zaposli pri Viba filmu v Ljubljani, nato dobi odrešilno “sinekuro”, službo urednika in tajnika pri Slovenski matici, eni najstarejših založb na Slovenskem, kjer je še danes.

Ker ostaja zvest svojemu pogledu na svet - torej tudi družbeni angažiranosti - je v začetku 80. let med ustanovitelji vnaprej srdito obsojane in pritlehno omalovaževane Nove revije. Med letoma 1987 in 1991 kot predsednik Slovenskega centra PEN veliko prispeva k osamosvojitvi Slovenije: njegov glas je ob neštetokrat izpričani literarni nadarjenosti predvsem v mednarodni javnosti deležen čedalje večjega vpliva in spoštovanja. Na kratko: zdaj je - v najboljšem možnem pomenu besede - duhovna avtoriteta. Težo njegovega talenta in brezkompromisne angažiranosti po svoje podkrepljuje tudi vrsta slovenskih in mednarodnih nagrad: Prešernova nagrada za življenjsko delo (1993), Evropska nagrada mesta Augsburg za kratko prozo (1994), nagradi kresnik za najboljši roman (Zvenenje v glavi, 1999, in za zajetno delo Katarina, pav in jezuit, 2001), Herderjeva nagrada za književnost (2003), leta 2007 nagrada Jeana Amerya za esejistiko (zbirka Brioni) ...

In prevajajo ga, Jančarja: najpogosteje in najhitreje v nemščino, sprva nekoliko počasneje v druge evropske jezike, zadnja leta celo v italijanščino.

Tudi uprizoritve njegovih dramskih del so vselej deležne izjemne pozornosti: spomnimo se denimo Disidenta Arnoža in njegovih, Velikega briljantnega valčka, Klementovega padca, Dedalusa, Halštata, Lahke konjenice ... Ali pa iz sedmih “igric” sestavljenega sklopa Niha ura tiha (2008), katerega uvodni del, Nevidni prah, se začenja z avtorjevo pikro didaskalijo: “Dogaja se v eni od tistih velikih hiš v okolici Ljubljane, ki so tam zrasle v zadnjih letih, z veselimi barvami na fasadah, z barvami, ki hočejo povedati, da v njih živijo veseli in zadovoljni ljudje.”

A v Jančarjevem leposlovju boste zaman iskali veselih in zadovoljnih ljudi; svet, ki ga prepričljivo in nenadkriljivo upodablja, je svet absurda in nenehnega raznoterega nasilja. Ta svet vselej neznosno zaudarja po potu in usnju.

TOMO VIDIC

Drago Jančar