Zahodna slovenska meja - 100.000 izseljenih

Po nekaterih ocenah je v stotih letih po letu 1857 približno pol milijona Slovencev zapustilo svoj dom. Le tako si lahko razlagamo počasno rast prebivalstva na območju sedanje slovenske države, kjer je leta 1857 živelo 1.101.000 prebivalcev, leta 1951 pa samo 1.550.000.

Do prve svetovne vojne so bile razmere za rast števila prebivalstva v vseh slovenskih pokrajinah približno enake. Ko je bila Primorska januarja 1921 priključena Italiji, pa so se za primorske Slovence razmere korenito poslabšale. Po slovenskih ocenah (Lavo Čermelj) se je v novih italijanskih pokrajinah znašlo približno 350.000 Slovencev, torej približno četrtina slovenskega naroda. Skupaj z 200.000 Hrvati so predstavljali rahlo večino prebivalcev vzhodne italijanske pokrajine Julijske krajine. Po Shiffrerju pa je bilo Slovanov v Julijski krajini manj, le 417.000.

V naslednjih dvajsetih letih so bili primorski Slovenci izpostavljeni hudim raznarodovalnim pritiskom, kar je povzročilo močno asimilacijo in množično izseljevanje. Po nekaterih ocenah se je v času fašističnega režima iz Julijske krajine v Jugoslavijo izselilo približno 70.000 Slovencev in Hrvatov, v Južno Ameriko pa približno 30.000. Približno 5000 Slovencev se je izselilo v države zahodne Evrope.

Še danes je nemogoče oceniti, kako je ta množični eksodus vplival na družbeno strukturo slovenske skupnosti, ki zdaj živi v Italiji. Že bežen pogled na število Slovencev, ki danes živijo v Italiji, in na območje, ki ga naseljujejo, kaže, da so bile posledice fašističnega raznarodovanja katastrofalne. Skoraj v celoti se je izselil srednji razred, prav tako je odšel velik del slovenske inteligence. Slednja je namreč živela predvsem v urbanih središčih, kjer pa je bil fašistični raznarodovalni pritisk najhujši in najbolj temeljit. Pritisk je bil manjši na podeželju, vendar vseeno močan na skrajnem zahodnem robu slovenskega naselitvenega območja, zlasti v videmski in goriški pokrajini.

Prav tako je težko oceniti vse razsežnosti slovenskih izgub med drugo svetovno vojno. Zaradi vojne je umrl vsak 25. Slovenec. V slovenskem zgodovinskem spominu je teža vseh teh žrtev še toliko večja, saj so bile del genocidnega načrta italijanske fašistične države. Samo na območju sedanjih pokrajin Trsta in Gorice je med vojno v bojih in v taboriščih umrlo približno 1500 slovenskih partizanov.

Veliko asimiliranih Slovencev šele v zadnjih letih, ko je popustilo fizično in psihološko nasilje nad njimi, odkriva svoje narodnostne korenine. Proces je počasen, končni izid pa je skrajno negotov. Narod, ki so ga fašisti in nacisti obsodili na iztrebljenje in ga v številnih propagandnih valovih opredeljevali za neciviliziranega, manj razvitega, torej nevrednega obstoja, se šele v zadnjih petdesetih letih postavlja na noge. Prav zaradi močnega fašističnega pritiska so se mnogi Slovenci zlasti v urbanih okoljih, kjer je prevladovalo italijansko prebivalstvo, sramovali opredeljevati za Slovence in v javnosti govoriti v svojem maternem jeziku. Stvari se danes izboljšujejo, a so še daleč od idealnih. Ampak vsak premik na bolje je dragocen in ga je potrebno zabeležiti ter tudi ustrezno ovrednotiti. Tudi tako se ohranja zahodni primorski limes.

ROBERT ŠKRLJ

(Podatki so iz knjige Pavla Stranja, La comunità sommersa, Potopljena skupnost, EST 1989.)