Zakaj je pristanišče v Kopru “Luka Koper”

Tudi okupator majhnih in nemočnih ljudstev najprej usmeri smrtni udarec na priimke, osebna imena, imena krajev. In ponižanim vsiljuje svoja imena, svojo govorico. Zato smo majhni narodi tako občutljivi za domačo besedo, svoja imena in se ne dovolimo izničiti v številke. Občutljivi tudi za pravilno sklanjanje imen domačih krajev, čeprav je marsikdaj težko dognati, kaj je res pravilno, če ne soglašamo s politiki, ki trdijo. da je pravilno vse, kar se najbolj množično dogaja: če vsi, ki morejo, kaj ukradejo, je kraja najbolj prava družbena vrlina.

Tadej z Goriškega mi je v zvezi s tem zapisal:

“Lepo prosim, če lahko razjasnite pravilno sklanjanje vasi Lokve na Trnovski planoti. V Primorskih novicah je bil 10. marca 2011 objavljen članek z naslovom 'Le študije ne bodo rešile Lokvi'. Čeprav nisem slavist, me taki nepravilni zapisi v javnih občilih zbodejo v oči. Na žalost Primorske novice niso edini časopis, ki nepravilno sklanja ime vasi Lokve in Plave. Za govorico domačinov in okoliških prebivalcev je sicer oblika 'Lokvi' v drugem sklonu značilna - kaj pa pravopis? Amebisov besedni zaklad pravi, da so Lokve samostalnik ženskega spola v množini in se sklanjajo: Lokve, Lokev, Lokvam, Lokve, Lokvah, z Lokvami.

Iz uredništva so mi na to opozorilo odgovorili: 'Ker smo Primorske novice primorski časopis, pri poimenovanjih krajev in prebivalcev ter sklanjanju marsikdaj stopimo na stran domačinov in njihovega govora. Zato smo za Lokve uporabili drugi sklon Lokvi.'

Seveda me močno zanima, kako se prav glasi ta drugi sklon: Lokev ali Lokvi.”

Množinsko ime za Lokve je izvedeno iz besede loka, ki pomeni močvirno dolino ali travnik, kal, jezerce, ovinek reke ali polkrožni zaliv. Vsi ti pomeni kažejo na prastari indoevropski koren *lenk, *lonk, ki pomeni zakriviti, usločiti. Ta pomen je še ohranjen v besedi lok (ukrivljena palica) in v pridevniku lokav (zvit, shr. lukav).

Zanimivo je, da srbohrvaščina pozna besedo luka (iz lonka) za pristanišče, v slovenščini pa loka ne pomeni zatočišča za plovila, ki so se varno ustavljala v zavetnih “lokah”, kakršno je nekoč na sedanjem Tartinijevem trgu imel Piran. Besede loka s tem pomenom nismo potrebovali, ker nam je zadoščala beseda pristanišče, pa naj je to bilo na morju ali kje ob reki. Ko smo pred več kot pol stoletja začeli ob starem Kopru urejati pristanišče, smo vseskozi govorili in pisali o novem, prvem in največjem slovenskem pristanišču, ne o luki. Toda ko je bilo potrebno to ime povzdigniti v uradno lastno ime “Pristanišče Koper”, se je zapletlo, ker je jugoslovanski zakon govoril o pristaniščih, ki so le na rekah, in o lukah ter luških kapitanijah, ki so le na morju. Zato smo v Kopru - potem ko se je manjša slovenščina pohlevno uklonila večji srbohrvaščini, kot se danes uklanja dosti večji angleščini - dobili “Luko Koper”. Včasih kdo zapiše “luko” z malo, kot na primer Primorske novice v naslovu “Bleščeči prah iz luke ni nedolžen”. Prav je zapisano samo: Luka Koper, namesto “koprska luka” pa “koprsko pristanišče”.

Besedi loka in lokev pomenita kraj, kjer je tudi voda. Takih krajev in naselij je v Sloveniji precej. Nič nenavadnega, saj so se ljudstva v zgodovini zmerom rada naselila tam, kjer je tekla voda: Egipčani ob Nilu, Indijci ob Indu, Rimljani ob Tiberi, Parižani ob Seni, Londončani ob Temzi in Ljubljančani na bregu zamočvirjene Ljubljanice. Poleg devetih Lok (brez Škofje, Male, Velike in podobnih Lok) poznamo še naselja Lokavci, Lokavec, Loče, Lokev, Lokovec, Lokovica, Lokovina, Lokve, Lokarji, Lokanja vas. Tudi po več jih je z enakimi imeni.

Loka je staro ime po izvoru in tudi po oblikah, ki se kažejo v njenem sklanjanju, saj se uporablja v dveh številih: v ednini (Lokev) in množini (Lokve); pa tudi v dveh spolih: moškem (Lokovec) in ženskem (Lokve).

Pri sklanjatvi iz loke izpeljanih imen povečini ni težav, ker se, kadar so v moškem spolu, sklanjajo po moški sklanjatvi (Lokovec), tisti v ženskem spolu pa po ženski sklanjatvi (Lokev). A kot da se nobena od zadev, kjer je zraven ženski spol, ne more iziti brez zadrege, se zaplete tudi v tej sklanjatvi. Imena (v ednini) Lokev in (v množini) Lokve, Plave so se namreč v starih časih pregibala po i-sklanjatvi. Na primer: (ednina) pot, potí, póti, pot, pri póti, s potjó, (množina) tri potí, treh potí, trem potém itd. Enako tudi Lokev v ednini: Lokev, Lokví, Lókvi, Lokev, pri Lokvi, z Lokvijo, in v množini: Lokví, Lokví, Lokvém, Lokví itd. Toda ko so Lokve prešle v žensko a-sklanjatev (kakor breskev), se je v narečju še ohranil njihov drugi sklon iz i-sklanjatve: Lokví. Od tod naslov “Le študije ne bodo rešile Lokvi”, namesto slovnično običajnega “Le študije ne bodo rešile Lokev”.

Tu se odpira vprašanje, kje v pisanju potegniti črto med narečjem in knjižnim jezikom. Odgovor je odvisen od tega, komu zapisovalec namenja svoje sporočilo. Če ga namenja zgolj ljudem, ki govorijo v narečju, sme zapisati oblike, kot se slišijo v narečju. Ko pa je krog bralcev širši, nadnarečen, je pravilno zapisati samo oblike v knjižnem jeziku ali kvečjemu narečne oblike v narekovaju in s pojasnilom, da tako govorijo domačini. Ker so Lokve daleč naokoli znane kot smučarko-turistični kraj na Goriškem, je potemtakem bolje, da jih ne sklanjamo po narečju.

JOŽE HOČEVAR