Zakon o lastnih medijskih interesih

Ta teden je državni zbor organiziral javno predstavitev mnenj o medijskem zakonu. Po več kot dveh urah kritik predloženega zakona sem razpravo zapustila. Po dvajsetih govornikih je namreč postalo jasno, da večina zakonu nasprotuje. Ampak zakaj in na kakšen način? Eni menijo, da je slab, ker uvaja preveč nadzora in utrjuje vpliv države ter ga primerjajo s madžarskim medijskim zakonom. Drugi menijo, da je preveč liberalen in država v zadostni meri ne preprečuje koncentracije na medijskem trgu. Potem so bili tisti, ki so trdili, da je sedanji radijski prostor zaradi delovanja nekaj nacionalnih mrež uničil lokalne in regionalne postaje in da v prihodnosti Slovenija ne bo imela več lokalnega radijskega programa, temveč samo nacionalnega, kjer bodo informacije zbirali in obdelovali v Ljubljani in jih potem samo razpošiljali v ostala lokalna okolja.

Lastnik ene od komercialnih mrež je v zagovor svoje “pravice” v glavno dvorano državnega zbora pripeljal petnajst zaposlenih, ki so vsi nasprotovali zakonu, ki naj bi njim in njihovim družinam jemal delo, poslušalcem pa najbolj poslušano radijsko postajo. Potem so bili tisti, ki so nasprotovali obvezni kvoti slovenske glasbe na rtv programih, ker naj bi omejevala uredniško avtonomijo in posegala v pravice poslušalcev, da slišijo tisto glasbo, ki si jo želijo, in ne tiste, ki jim jo predpisuje država. Njim so nasprotovali predstavniki slovenskih glasbenikov, ki so trdili, da so kvote, navedene v zakonu, minimalne in da brez aktivne politike države na tem področju v prihodnosti ne bomo več slišali glasbe v slovenskem jeziku.

Za nekatere zakon uvaja zadostne mehanizme za zaščito medijske pluralnosti (v večini gre za denar, ki ga pričakujejo iz projektnega financiranja od države), drugi pa da s sprejetjem tega zakona v slovenskem medijskem prostoru ne bo nobene pluralnosti več. Nastopajoči niso govorili o zakonu, temveč o konkretnih členih, ki se neposredno nanašajo na njihove interese, in na temelju zadovoljstva ali nezadovoljstva s predlaganimi rešitvami ocenjevali zakon v celoti kot slab (“zmazek”) ali dober poskus za pripravo novega zakona.

Če odmislimo, da je ta predlog zakona rezultat skoraj dveletnih pogajanj z večino tistih, ki so mu v tej javni razpravi nasprotovali, ni bilo slišati niti ene besede o tem, kaj bo ta zakon prinesel nam državljanom. Ali bomo imeli bolj pluralen medijski prostor ali pa bo v njem počasi ostalo samo nekaj najmočnejših lastnikov, ki bodo nadzirali ne samo večino glasbe (slovenske ali pa drugačne), ki jo poslušamo, temveč tudi večino informacij, od katerih je odvisno naše poznavanje in razumevanje slovenskega in mednarodnega političnega prostora? Zakaj se to sprašujem? Zato, ker so v času javne razprave o zakonu, ki ureja njihovo delovanje, protestno stavkali novinarji enega od vodilnih slovenskih dnevnikov. Opozorili so, da medij, v katerem delajo, že več kot eno leto nima urednika s polnimi pooblastili, uprava pa naj bi z rezanjem stroškov bistveno vplivala na kvaliteto njihovega dela in kvaliteto “izdelka”, ki ga ponujajo svojim bralcem. Veljavni zakon določa, da mora imeti vsak medij urednika, ki je dogovoren za vsako vsebino, objavljeno v mediju, ki ga ureja. Funkcija odgovornega urednika je več kot z zakonom določena odgovornost, je pozicija nekoga, ki odloča, katere vsebine bodo objavljene, je “prvi med enakimi” (novinarji) in ne “poslednji med neenakimi” (del uprave). Dejstvo, da imamo medij, ki toliko časa nima odgovornega urednika s polnimi pooblastili, kaže na še bolj pereče dejstvo, da je možno iz dneva v dan pripravljati časopis brez uredniškega vodstva. Uredniško delo pa je eden od profesionalnih standardov opravljanja novinarskega dela, je mehanizem, ki so si ga novinarji priborili skozi stoletja bojev za medijsko avtonomijo. Slovenski medijski prostor očitno tudi tega ne potrebuje. Če temu dodamo še desetine revijalnih izdaj, v katerih dela na desetine predvsem novinark, ki že mesece niso dobile plače ali pa jim plače zamujajo zaradi tega, ker njihov lastnik mora poplačati dolgove bankam, potem je podoba slovenskega medijskega prostora žalostna.

Novinarji in novinarke, ki bi morali nadzirati delo vseh centrov moči v tej družbi, nimajo moči, da bi nadzirali pogoje svojega lastnega dela. Skratka, državljani in državljanke lahko pričakujemo še en referendum. Ta je bil že napovedan v državnem zboru.