“Zdaj sem kot nepozebnik in usodnik”

> Kdaj ste prvič obiskali Kras?

“Ko sem prvič prišel na festival Vilenica, leta 1987. Takrat so ga organizirali drugič. Začela se je moja življenjska zgodba z Barbaro Šubert, tajnico Društva slovenskih pisateljev, in ravno sem prevajal Kosovelove pesmi v prozi. Z Barbaro sva se sprehajala naokrog, in ugotovil sem, da vse, kar najdeš v Srečkovih pesmih, najdeš tudi na Krasu. In prepričal sem se, da drži, kar pravi v eni svojih pesmi: 'Vse je pesem.' Seveda pod pogojem, da si tako velik pesnik, kakršen je on. Bral in prevajal sem ga že prej ...”

> Vas je najprej očarala njegova poezija v prozi?

“Ne, njegova poezija nasploh. Pesmi v prozi sem prevedel, ker sem si rekel, da bi bila to lahko lepa knjiga. Založnik in odličen prevajalec Kolja Mićević iz Banja Luke, ki je leta 1987 izdal prvo knjigo mojih prevodov iz slovenščine, Šalamunovo zbirko Druidi, je bil za. Čeprav moj prijatelj Niko Grafenauer in nekateri drugi pravijo, da pri Kosovelu niso najboljše pesmi v prozi, je bila knjiga uspešna. Andrej Brvar je rekel, da si tudi Slovenci zaslužijo samostojno knjižno izdajo Kosovelovih pesmi v prozi, in dve leti zatem je res izšla, pri mariborskih Obzorjih. Ker Kosovel prav v teh pesmih največ pove o kraški pokrajini, sem se nanjo navezal že med prevajanjem. Z ženo sva pogosto zahajala na Kras, opazoval sem ga, ugotavljal, da je v starih hišah, tudi v ruševinah, več magije kot v novih zgradbah, razmišljal sem, da bi tu mogoče imel hiško ... In ker je moje življenje prepolno čudežev, se je tudi tu zgodil eden: po enem od festivalov Vilenica smo se družili v tomajski gostilni, kjer sem rekel, da bi hišo najraje imel med šankom vaške gostilne in Kosovelovim grobom. Čez leto in pol je novinarka Bojana Jesih, Ljubljančanka s hišo v Tomaju, poklicala Barbaro in mene, nama povedala, da je umrla ženica, ki je zapustila hiško sredi vasi. In res sva jo kupila.”

> So vas domačini sprejeli?

“So. To sem dokončno spoznal, ko sem leta 1995, po prejetju vileniške nagrade leto poprej, za založbo Mihelač pripravljal zbirko Salomonov pečat. Ko me je po Tomaju iskal Jaro Mihelač, ki ima prav tako hišo na Krasu, blizu Komna, je na vaškem placu ustavil nekega starejšega domačina, ga vprašal, ali morda ve, kje živi Josip Osti, tisti pesnik iz Bosne ... Možakar je prikimal: 'Aja, Pepi Tomajski! Tam!' Jaro mi je rekel, da to pomeni le eno: da so me sprejeli. In res so me. Kar je tudi normalno, če si prevedel štiri Kosovelove knjige, pisal veliko o njem ... Nenazadnje sem edini dobitnik nagrade Vilenica, ki je ostal tu, na Krasu.”

> In začel pisati v slovenščini.

“To je tudi čudež. Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški Narcis, ki je izšla leta 1999. Ko se je Barbara vrnila iz Ljubljane, sem ji jih pokazal, pa je rekla: 'Ne verjamem, da si jih napisal v slovenščini.' Rekel sem ji: 'Verjamem, da ne verjameš, kajti niti sam ne verjamem.' Vse od takrat pesmi lahko pišem le na Krasu, vse drugo - eseje, prozo, ocene - pa tudi v Ljubljani. Še posebej mi kraško ozračje ustreza pri pisanju haikujev.”

> Zakaj?

“Ker je za haikuje že po japonski tradiciji bistveno občutje povezanosti z naravo. Po drugi strani pesmi tu najbrž lažje pišem, ker v marsikateri navežem stik s Kosovelom.”

> Živite predvsem v Tomaju?

“Ja. Hiša, ki sva jo kupila pred sedemnajstimi leti, je bila Barbarino stalno bivališče, moje pa je bilo še naprej ljubljansko stanovanje. Odkar je Barbara pred tremi leti in pol umrla, je Tomaj moje stalno bivališče. Že prej sem bil jaz več časa v kraški hiši, kar je razvidno tudi iz moje poezije. Že iz naslovov zbirk: Kraški Narcis, Tomajski vrt, MED KOPRIVO IN KRIŽEM ... Ta naslov sem napisal s samimi velikimi črkami, da bi ohranil dvojni pomen besed: Tomaj leži med Koprivo in Križem, obenem je kopriva metafora za življenje, ki ni ravno z rožicami postlano, križ pa naznanja konec.”

> Obenem je križ močan krščanski simbol.

“Res je, imam ga tudi v naslovu zbirke Na križu ljubezni.”

> Ste kristjan?

“Krščen sem, a nisem vernik. Spoštujem vernike, družim se tudi z našim župnikom, ki se tu in tam oglasi pri meni, pogovarjava se o Kosovelu, on govori bolj s svojega stališča, jaz s svojega ... Mimogrede naj povem, da je Srečko v knjigi umrlih v naši župniji vpisan kot Felix, saj so takrat poitalijančevali imena - in s sosedi smo tako poimenovali tudi našega skupnega črnega mačka.”

> Ko ste začeli pesniti v slovenščini, v vašo poezijo ni vstopil le Kras. Kaj vse se je še spremenilo?

“Mnogo tega. Nekaj prinese že sama razlika v jezikih, nekaj pa moj odnos do enega in drugega jezika. Rad povem, da se imam od nastanka Kraškega Narcisa za mladega slovenskega pesnika. Predtem sem se redno dobival z manjšo družbo, z Danetom Zajcem, Milanom Deklevo, Borisom A. Novakom, ki sem jim včasih govoril, da nimam posluha za jezike in da nikoli niti enega samega verza ne bom napisal v drugem jeziku. No, zdaj pa že trinajst let pesnim v slovenščini. Sčasoma sem ugotovil, da moram nekako obrzdati sprožen plaz slovenskih besed. Sam rad berem pesmi v strogih oblikah, pišem pa raje v prostem verzu, kjer je namesto metra pomemben ritem. In tako sem ugotovil, da mi najbolj ustreza haiku, najkrajša možna forma. Vse, kar je odvečnega, moraš izločiti. Še marsikaj me je privleklo k haikuju: ker se čutim blizu rastlinam in živalim, ker me je prijatelj Milan Dekleva, avtor prve slovenske zbirke haikujev Mushi mushi iz leta 1971, opozoril, da je marsikateri verz mojih pesmi haiku, torej dolg natanko sedemnajst zlogov ... Izbira forme skratka ni bila naključna. Nekoč sem skoraj ves mesec v Tomaju brez prestanka pisal haikuje: pet korakov gor po sobici, sedem korakov dol in spet pet gor. In dobil vnetje sklepov na roki od preštevanja zlogov.” (smeh)

> V haikujih izpovedujete ljubezen tako do pokojne Barbare Šubert kakor do zdajšnje partnerke Urške Lunder. Je haiku za vas tudi nekakšen most med obema ljubeznima?

“Je. To je zanimiva zgodba. Barbara je leta 2007 zbolela, rak se je hitro razpasel po vsem telesu, umrla je v manj kot pol leta po odkritju bolezni. Ko je umirala, nama je na pomoč priskočila prijateljica Manca Košir. Barbaro je vprašala, kako lahko pomaga, ta pa ji je rekla: 'Zavedam se, da bo kmalu prišel konec, strah me je le, da bi na koncu trpela hude bolečine.' Manca je takoj po mobitelu poklicala svojo prijateljico Urško Lunder, pionirko paliativne medicine na Slovenskem, ki je bila prav takrat na specializaciji v San Diegu. Z njo se je zmenila, da naju po vrnitvi obišče. Dotlej, priznam, sploh nisem vedel, kaj je paliativna medicina. Izkazalo se je, da Urška živi čisto blizu najinega ljubljanskega stanovanja, v koseških terasastih blokih. Ko se je čez en teden vrnila iz Amerike, je Barbaro poklicala z letališča in čez deset minut je bila že pri naju. Umaknil sem se, da ne bi motil bolnice in zdravnice. Pogovarjali sta se kako urico. Ko sta stopili iz sobe, je bila Barbara vsa ožarjena, smejala se je. Urška se je poslovila, Barbara pa mi je rekla: 'Veš, zdaj sem varna. Urška je blizu. Rekla je, da bo prišla sredi noči, če jo potrebujeva. Obiskala me bo, kadarkoli bo treba, tudi po štirikrat, petkrat na dan.' Urška je na koncu poskrbela, da je Barbara umrla brez bolečin. V postelji je bila samo zadnje štiri dni, vse do zadnje noči pa je lahko šla na stranišče, seveda počasi, ob pomoči. Vsako jutro sva skupaj pospravila posteljo, naslonila se je na blazine, pomagala mi je kuhati ... Ni imela občutka, da je bolnik, da je odveč. Urška se na medicinski fakulteti zavzema, da bi predmet komunikacija postal redni. Ve, da je beseda včasih učinkovitejše zdravilo kot 'prava' zdravila. Ko je Barbara umrla, jo je pomagala umiti in obleči. Pokopali smo jo na pokopališču v Tomaju, kjer je sicer prostorska stiska, a so nam šli domačini na roko in nam dali prostorček blizu Kosovelovega groba. Pogreb smo nameravali imeti v najožjem krogu, a se je razvedelo po Tomaju in so prišli mnogi vaščani. Rekel sem: 'Mišljeno je bilo samo za družinske člane, a ker vas imam za družino, je v redu.' Pozneje sem Urški dostavil vsa zdravila, ki so ostala, jaz sem njej pokazal fotografije s pogreba, ona meni svoje, med njimi tudi fotografije svoje poroke in hčerkice, potem sva šla vsak na svoje. Konec leta pa sem prejel dve nagradi v enem tednu: na mednarodnem knjižnem sejmu v Sarajevu sem dobil nagrado za prevedeno antologijo slovenske poezije U jantaru vremena, Društvo slovenskih prevajalcev pa mi je podelilo Lavrinovo diplomo za prevajalski opus in življenjsko delo. Ko sem se odpravljal v Cankarjev dom prevzet slednjo, sem Manci in Urški poslal mail, naj prideta tudi onidve, če utegneta. Manca mi je odgovorila, da ima vročino, Urška pa, da bo prišla in da me lahko zapelje do Cankarjevega doma, če sem v Kosezah. Res sva šla skupaj. Tam so se zbrali moji prijatelji prevajalci in pisatelji, med njimi pa zdravnica Urška Lunder. Poznala ni nikogar, zato sem ji delal družbo, ona pa mi je med intervjuji držala priznanje in druge reči. Ker so prišli tudi Jolka Milič iz Sežane, Ludwig Hartinger iz Salzburga in drugi, sva se zadržala. Opazil sem, da naju imajo moji znanci že za parček ... Po tem večeru sva šla vsak na svoje, pozneje pa sem tako njo kakor Manco povabil na Kras. Na joto. Domačini pravijo, da skuham boljšo kakor oni. Urška, ki je kmalu zatem imela predavanje v Ajdovščini, se je res oglasila. Tako se je začela najina zgodba. Ona žal redko prihaja na Kras, saj ima veliko dela in potuje v tujino. Bolj jo jaz obiskujem v Ljubljani. In ji posvetim vsako novo zbirko.” (smeh)

> Koliko vaših zbirk, napisanih v slovenščini, je bilo že prevedenih v Bosni?

“To je zgodba zase, spet čudež. Nikoli si nisem niti v sanjah mislil, da bom pisal v slovenščini, kaj šele da jih bom zatem prevajal v materinščino, v hrvaščino sarajevske provenience, ki ji zdaj že petnajst let pravim 'jezik mojih spominov'. Prevedel sem že zbirke Kraški Narcis, Veronikin prt, Rosa mystica, Na križu ljubezni, štiri zbirke haikujev so izšle v večjezičnih izdajah ...”

> Ali haiku nastane drugače kakor pesmi, ki ste jih pisali poprej?

“Haiku je predvsem stvar hipa, skuša pa zajeti večnost trenutka.”

> Je domislica?

“Mi zahodnjaki bi temu res lahko rekli tako. Izvorno pa gre za videno, za tisto, kar si uzrl. Ni namreč nujno, da kdor gleda, tudi vidi. Zahodnjaki se ne moremo osvoboditi subjekta, ki naj ga pri haikuju ne bi bilo. Bilo naj bi le oko, ki zaznava in beleži videno. Haiku mi ustreza tudi, ker sem vizualec. Vidim poetično podobo. Všeč so mi na primer imena žuželk in rastlin, ki so že sama po sebi pesniške podobe. Prepričan sem tudi, da so v takih imenih ostale sledi zgodb, ki so si jih ljudje pripovedovali, preden so izumili pisavo. Recimo ime materina dušica, ki nakazuje, da je bila nekdaj zgodba o tej rastlini. Ali pa rman, ki mu mi pravimo hajduška trava - šlo je najbrž za hajduka, ki je imel rano, na katero so položili takšnole travo in ga zdravili. Ali pa kačji pastir, ime, ki je v mojem dedku ostalo kot edina sled slovenščine! Vsaj zame. Naj pojasnim: moj dedek se je pisal Osti, kar je italijanski priimek, a je bil Slovenec z italijanske strani tromeje. Šolal se je pod Avstro-Ogrsko, njegove sestre so se z njim vedno pogovarjale v nemščini, nikoli ga nisem slišal izreči eno samo slovensko besedo in niti svojega sina, mojega očeta, rojenega v Bosni, ni naučil nobene. V Bosno se je priselil med gradnjo železnice, se tam poročil z bosansko Poljakinjo, po njeni smrti pa še z bosansko Avstrijko. Živel je ob reki Bosni, kjer sem nekoč opazoval žuželke, ki jih je bilo tam veliko: bleščeče, zeleno-modro-zlate. Vprašal sem ga, kako se imenujejo. Rekel mi je: 'Ovo je zmijski pastir.' Zapomnil sem si. In pozneje ob reki Miljacka v Sarajevu otrokom kazal isto žuželko, jim pojasnjeval, da se imenuje 'zmijski pastir'. Debelo so me gledali: 'A si nor?! To je vilin konjic!' V Bosni je ista živalca torej imela drugačno predzgodbo, nekaj v zvezi z malo vilo in konjičem. Moj ded je tja, daleč na jug, s seboj prinesel slovensko predzgodbo, v drug jezik dobesedno prevedel kačjega pastirja. Njemu v čast sem svoji knjigi, ki je leta 1998 izšla v Beogradu, dal naslov Zmijski pastir. V slovenščino so ga prevajali kot Kačji pastir, a sem jim povedal, da tako ne bo šlo in naj raje naredijo inverzijo, ga prevedejo kot Pastir kač. Take reči me zelo zanimajo. Na vrtu imam rastline, katerih imen ne poznajo niti moji kolegi, slovenski pisatelji. Recimo usodnik, nepozebnik, zlati dež, ki se še imenuje tudi gnojnik. Kakšna imena! Pesniku take besede pridejo prav, z njimi lahko sestavi lep verz: 'Zdaj sem kot nepozebnik in usodnik.' Tega pač ne moreš prevesti. Vsekakor pa si lahko kot prevajalec lastne poezije vzamem več svobode kakor pri prevajanju svojih kolegov.”

> Ste se prevajanja slovenskih avtorjev lotili zaradi slovenskih korenin?

“Nikakor! Za slovensko književnost me je na svojih krasnih predavanjih navdušil profesor na sarajevski Filozofski fakulteti Juraj Martinović, vse od študentskih let do danes moj najboljši sarajevski prijatelj. On me je pospremil do slovenskih pesnikov in pisateljev, ne pa to, da sem po očetu Slovenec. Tako ali tako sem prepričan, da bi tudi na Balkanu moral kakor pri Judih šteti materin rod, ne očetov. Skozi to območje je šlo namreč toliko vojsk, da nikoli nisi mogel biti gotov, kdo je tvoj oče, medtem ko pri materi ni bilo dvomov. Zato sem se ob popisu prebivalstva opredeljeval kot Hrvat/Slovenec.”

> Kakšen je priimek vaše mame?

“Meštrović.”

> Čakajte malo - menda ja niste v sorodu z velikim hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovićem?

“Sem! Oče moje mame in Ivan Meštrović sta bila bratranca. Spomnim se, kako babica ne meni ne mojemu stricu ni dovolila, da bi Ivanu v Ameriko pisala, naj nama kupi darili: meni kolo, stricu pa zračno puško. Je rekla, da mu ne smeva omenjati tega, saj bo mislil, da smo reveži. Pa saj smo bili reveži! Spominjam se tudi, kako smo se čudili, ko je Ivan za svojo skulpturo, veliko komaj kakih 45 centimetrov, dobil eno največjih ameriških nagrad. Nismo se mogli načuditi: toliko denarja za tako majhen kip?!” (smeh)

> Skleniva tam, kjer sva začela in kjer se pogovarjava - na Krasu. Kako zadnje čase doživljate razprave o tem, ali tujcem prepovedati nakupovanje nepremičnin na Krasu?

“Zastavlja se več vprašanj. S prihodom v združeno Evropo smo morali sprejeti marsikaj in pristati tudi na skupna pravila, ki pa so do vseh le navidez enakopravna. Na primer: Prekmurec ima pravico do nakupa hiše v Angliji, a si je ne more privoščiti. Nasprotno pa si marsikateri Anglež lahko privošči hišo v Prekmurju. Podobno je tule, na Krasu. Med Italijani in Slovenci so razmere še toliko bolj posebne zaradi zgodovinskih konfliktov. Med sosedi pač vedno prihaja do konfliktov. No, ko že govoriva o sosedih, naj povem, da imam jaz tukaj blazno srečo. Čeprav se moja hiša stika s sosednjo, kar menda prinaša nesrečo, se s sosedi krasno razumem. Od prvega dneva, ko sem se vselil, imajo ključe moje hiše. Ko me ni, mi zalivajo rože. Ko prihajam iz Ljubljane, jih pokličem in prosim, naj mi prižgejo centralno kurjavo. Za mačke skrbimo skupaj ... Tudi z drugimi sosedi se razumem. Marička iz tiste hiše ima kure gor nad šolo, in ko se vrača domov, mi prinese še topla jajca, solato in drugo. Na vrtu imam le rožice in drevesa, zelenjavo dobim od sosedov. Kraji, kakršen je Tomaj, so občutljivejši od bolj urbanih, na primer že od Sežane. Slovenija bi prej morala razmišljati o urbanističnem načrtu, s katerim bi ohranjali kraško arhitekturo. Ne samo tujec, tudi domačin bi moral graditi tako, da bi si obiskovalec še dolgo lahko rekel: to je pa lep kraj! Nekaj časa so bila med domačini v modi aluminijasta vrata in okna, ki so poceni, a ne sodijo v tako krajino. Vprašljiv je tudi dvojni odnos do Italijanov: noben Slovenec ni bil proti Italijanom, ko je dobival italijansko pokojnino, podobno pa zdaj marsikdo rad proda svojo parcelo komurkoli, le da dobi denar, potem pa ga tujci motijo. Na lastna ušesa sem slišal pritoževanje človeka, ki je prodal hišo Italijanu! Če tako razmišljaš, zakaj si šel potem prodajat?! Sam težko rečem, kaj bi bilo treba storiti. Italijanom ne moremo preprosto preprečiti nakupovanja nepremičnin pri nas, obenem pa ni prav, da je dopuščeno karkoli. Vsekakor sem za čim boljše sobivanje. Moj priimek je italijanski, živim ob Italiji in osem mojih knjig je prevedenih v italijanščino, zato me je kar sram, da ne znam italijansko. Moral bi se naučiti njihovega jezika. Pa še to naj rečem: rad podpišem vse, kar je v prid Krasu in domačinom, a ni mi všeč navijaštvo. Sem za resnejši razmislek in za rešitev, ki bo v prid vsem. Ob sprejetju Slovenije v Združeno Evropo, ki je zagotovo mišljena bolj v prid velikim kot majhnim državam, sem dejal, da je treba misliti tudi na izhod v sili, kajti vse, kar se je v zgodovini združilo, se je prej ali slej razdružilo oziroma razpadlo. V Bosni in Hercegovini je dokončno razpadla Avstro-Ogrska! Pravočasno bi se morali spraševati, kaj bo zdajšnje naseljevanje Krasa jutri pomenilo tako za Slovence kakor tudi za Italijane.”

ANDRAŽ GOMBAČ

/

/

/

Josip Osti na svojem tomajskem vrtu Andraž Gombač