Zgodilo se je

To je očitno. In enako očitno je, da se je v državi, v kateri politiki ne zmorejo ohraniti stališča niti od zajtrka do malice, kaj šele od seje do seje, to nedvomno moralo zgoditi. Se je zgodilo dobro ali se je zgodilo slabo? To že ni več tako očitno.

Dobro je, da so jih poslanci dobili po prstih. Primer Ankaran je pač prevečkrat razgalil bedo, nenačelnost in neodločnost slovenske politike. Njeno neverjetno sposobnost, da zaradi parcialnih interesov požre sama sebe. Dobro je, ker prinaša poteza ustavnih sodnikov nekaj tiste, vsaj na prvi pogled poštene odločnosti, ki jo v teh dneh tako pogrešamo. In ker je v tem, da je parlament, ki ignorira ustavne odločbe, na koncu ignoriran, neka vesoljna pravičnost.

Dobro je, da bodo Koprčani končno šli na volišča in da bodo Ankarančani, ki so glasovali za samostojno občino, pa naj si o njeni ekonomski, ozemeljski in še kakšni smiselnosti ostali svet misli karkoli, končno postali enakopravni državljani.

Slabo je, ker je v državi, v kateri razpada koalicija in se v prah nečimrnosti drobijo tudi najbolj ključni cilji, z včerajšnjo odločbo in odzivi nanjo začela kašljati tudi oblast s svojimi tremi vejami, s svojimi tisočimi zakoni in stotimi načeli pravne demokratične vladavine vred.

Slabo je, ker razhajanja na križiščih legalnosti in legitimnosti ne vodijo nikamor. Ker samo poglabljajo nezaupanje in gostijo pesimizem in državljana potiskajo dlje v jamo strahu in globlje v morje samopomilovanja.

Slabo je, ker je občutek, da v tej državi prav nič več ni tako, kot bi moralo biti, zadnje, kar potrebujemo. Ankarančani pravijo, da so jim ustavni sodniki vrnili dostojanstvo. A vrsta ogoljufanih in opeharjenih, ki krvavo rabi enako uslugo, je še presneto dolga. Predolga, da bi jo lahko možje v togah razredčili z bistroumnimi preobrati. Čas bi bil torej, da oblastniki na vseh treh vejah vzamejo aspirin in odložijo žago. Se bo zgodilo?